Svetovna »vlada v senci« zaseda v Beogradu

V Beogradu je pričela z zasedanjem Trilateralna komisija, ki jo pogosto imenujejo tudi »svetovna vlada v senci.« Njen sestanek organizira nekdanja desna roka Slobodana Miloševića na beograjski univerzi. Nastala je leta 1973 v New Yorku, ustanovili pa so jo bogataš David Rockefeller in ameriški geopolitik ter nekdanji ameriški svetovalec za državno varnost predsednika Jimmya Carterja ter velik zagovornik nasprotovanja politiki Rusije Zbigniew Brzezinski. Več>>

Organizacija je nastala zaradi nesporazumov znotraj skupine Bilderberg – druge podobne »vlade v senci« - z Rockefellerjem glede sprejema Japonske v omenjeni klub. V začetku je bila ustanovljena z mandatom treh let, formalno zaradi podpiranja ekonomskega in političnega sodelovanja ZDA in Kanade z Evropo in Japonsko, svoj mandat pa je nato pričela obnavljati vsake tri leta. Sedanji mandat se bo iztekel leta 2015, ko bo najverjetneje znova obnovljen.

Trilateralna komisija, o kateri je precej kritično knjigo svoj čas napisala tudi znana jugoslovanska mednarodna pravnica (in glavna bankirka v času Slobodana Miloševića) Smilja Avramov, sicer nima nikakršnih neposrednih pooblastil v državah sveta, iz katerih prihajajo njeni vplivni člani, vendar pa svoja poročila in nasvete pošilja tudi vladam držav svojih članov in ima velik neformalni vpliv na odločitve predvsem evropskih držav in ZDA.

Njen evropski del na svojem 38. srečanju zaseda za zaprtimi vrati enega od beograjskih hotelov, tridnevno srečanje, ki ga je pozdravil tudi predsednik srbske vlade Aleksandar Vučić, pa je posvečeno vprašanjem krize v svetu, položaja v Ukrajini, Srbiji in jugovzhodu Evrope. Na uradni spletni strani Trilateralne komisije zasedanje ni bilo posebej napovedano. Srečanje je sicer uradno odprl nekdanji predsednik Evropske centralne banke Jean Claud Trichet. Predsednik srbskega dela Jovan Kovačić ocenjuje, da je zasedanje v Beogradu »eden od najpomembnejših sestankov vse od smrti Josipa Broza Tita«. Predsednik Organizacijskega komiteja Trilateralne komisije v Beogradu Tahir Hasanović pa je poudaril, da organizacija že »štiri desetletja bistveno vpliva na finančne in ekonomske tokove sveta, ker v njej sedijo izpostavljeni posamezniki, ki imajo možnost razumevanja razvoja sveta«.

Seveda pa je tudi to informacijo potrebno vzeti s kančkom soli; izrekla jo je namreč oseba, ki je bila v času Slobodana Miloševića njegova desna roka na beograjski univerzi. Bil je namreč predsednik Univerzitetne konference Zveze komunistov Srbije na beograjski univerzi, pa tudi zaupnik Mire Marković, soproge nekdanjega srbskega predsednika in njen študent. V tej vlogi je Tahir Hasanović podpiral pritiske na tedanje študentske medije (predvsem »Student«, obtožen »antititoizma«) in čistke na univerzi in v družbi, ki so jih srbski komunisti izvajali nad drugače mislečimi. Dejstvo, da danes takšna oseba skrbi za organizacijo Trilateralne komisije v Beogradu nam tako pove veliko - tako o »daljnovidnosti« njenih članov (ki, če bi bili res tako daljnovidni, pravočasno v svojem življenju ne bi podpirali avtokratskih političnih praks) kot o prilagodljivosti same Trilateralne komisije (ki v svoje vrste rada sprejme vse, ki so pripravljeni služiti njenim interesom), kot tudi o njeni zmožnosti predvidevanja. Kljub številnim pomembnim posameznikom, ki so člani te organizacije, se je namreč izkazalo, da so se številni pretekli nasveti te organizacije, zlasti pa širjenje zveze NATO na vzhod in ideje njenega najpomembnejšega stratega Zbigniewa Bzezinskega o nujnem »obkoljevanju Rusije« na »svetovni šahovski plošči«, v zadnjih dveh desetletjih izkazali za največje geopolitične napake evropskih držav in ZDA.

Kljub temu pa organizacija ohranja svoj velik neformalni vpliv. Njeni člani so na primer ameriški predsedniki George Bush starejši, Jimmy Carter in Bill Clinton, več podpredsednikov ZDA, bivši predsednik vlade Italije Mario Monti, bivši predsednik Bolgarije Peter Stojanov, nekdanja zunanja ministrica Avstrije Ursula Plassnik kot tudi več deset različnih ministrov, direktorjev in drugih pomembnih oseb iz Evrope, Severne Amerike in Azije. V organizaciji sedijo tudi visoki predstavniki MMF-a, Svetovne banke, ECB in večine velikih bank »zahodnega« sveta. Na sestanku so tudi predsednik Makedonije Đorđe Ivanov, predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, predsednik vlade Črne gore Milo Đukanović, predsednik banke Goldman Sachs Peter Sunderland, guverner nacionalne banke Belgije Luc Cohen in mnogi drugi visoki gosti. Zanimivo je, da med člani ni slovenskih predstavnikov.

Interese mednarodnih podjetij, kot so Sony, Fuji, Goldman Sachs, Levi Strauss, Texaco, Fuji-Xerox, Samsung, Ford, General Motors, Boeing, Toyota, Mitshubishi, IBM, Johnson&Johnson, Chrysler in druge v Trilateralni komisiji zastopajo njihovi predstavniki. Čeprav je bilo delovanje komisije zmeraj »diskretno« in se diskusije odvijajo za zaprtimi vrati, so posredno v dejavnosti Trilateralne komisije vključeni tudi mediji, saj so lahko direktorji velikih medijskih korporacij prisotni na sestankih, pod pogojem, da to, kar so slišali, ne objavljajo niti v obliki »neuradnih« informacij. David Rockefeller se je večkrat zahvalil direktorjem Washington Posta, New York Timesa, časnika Time in drugih medijev, ker so se desetletja dolgo držali dogovorov in niso objavljali ničesar o vsebini sestankov. »Bilo bi nemogoče, da razvijamo naš načrt za svet, če bi bili ves ta čas pod povečevalnim steklom javnosti,« je dejal Rockefeller. Javnost je o tem »načrtu za svet« lahko izvedela le to, da poskuša Trilateralna komisija »zaradi bolj mirne in produktivne svetovne skupnosti« zagotoviti nadzor nad političnim, monetarnimi, intelektualnimi in drugimi centri moči. Nasprotniki globalizacije pa trdijo, da je cilj Trilateralne komisije ustvarjanje svetovne ekonomske nadvlade, ki bo nadzorovala tudi posamezne vlade držav.

Evropska skupina Trilateralne komisije se je leta 2012 razširila na Hrvaško, Srbija pa je članica od lani in je v tem pogledu »najmlajša« članica komisije. Srbija je ob Norveški tudi edina članica, ki istočasno ni članica EU. Po oceni srbskih medijev je bilo srečanje Trilateralne komisije v Beogradu dogovorjeno že pred dvema letoma in ne gre za zahodni odgovor na nedavni obisk ruskega predsednika Vladimirja Putina v Srbiji. Vendar je po drugi strani zelo očitno, da srečanje v Beogradu predstavlja podporo Srbiji da kljub svojemu tradicionalnemu zavezništvu z Rusijo nadaljuje s politiko približevanja zahodnim političnim in varnostnim strukturam. Srbija poskuša še zmeraj igrati vlogo nekakšne »neuvrščene« države, z uradno »nevtralno« zunanjo politiko, razpete med med vzhodom in zahodom, zato je njena politika pogosto kontradiktorna. Srbija tako na primer podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine (tudi zaradi vprašanja Kosova), hkrati pa Rusiji kljub pritiskom EU ni uvedla sankcije.

Da je tudi Srbija zanimiva za Rusijo, kaže nedavno »darilo« ruskega predsednika Srbiji, ko je državi zastonj poslal zelo drage akumulatorje za vojaška letala MiG-29, pa tudi vrsta sporazumov, podpisanih med Rusijo in Srbijo ob nedavni vojaški paradi ob 70-letnici osvoboditvi Beograda, ki jo je Srbija v čast Putinu organizirala štiri dni pred resnično obletnico. Po drugi strani pa se tudi zahodne države dobrikajo uradnemu Beogradu. »Sestanek v Beogradu je darilo Srbiji in sporočilo, da se z njo računa kot z integralnim delom Zahoda, torej da ne more ostati politično nevtralna,« je ta sestanek ocenil Vladimir Jovanović, nekdanji zunanji minister Zvezne republike Jugoslavije. Seveda pa bo približevanje Srbije »zahodu« in morebiten sprejem »zahodnih darov« na koncu potrebno plačati tudi s formalnim, trpkim, posrednim ali neposrednim priznanjem neodvisnosti Kosova, na kar se očitno počasi pripravlja tudi srbska vlada. In kot kaže primer Ukrajine, tudi ruska, ki je kljub uradnim hvalospevom Srbiji srbsko postopno popuščanje v smeri pristanka na odcepitev Kosova ter pristanek na zelo resno kršitev sedanjega mednarodnega prava, ki ne dovoljuje enostranskih odcepitev, že vnaprej – logično in predvidljivo - izkoristila za lastno ozemeljsko razširitev na Krimu ter podporo spremenjeni geopolitični »realnosti« de facto odcepljene vzhodne Ukrajine. Na kar strategi Trilateralne komisije očitno še zmeraj niso našli primernega odgovora, čeprav se v svojem poročilu iz maja letos precej podrobno ukvarjajo predvsem z »obkoljevanjem« oziroma »zadrževanjem« Rusije.