Kritika / Jean Genet: Zaljubljeni jetnik

+ + + + +

Poželenje in gverila

Geneta Arafat povpraša, zakaj ne kar knjiga. Zakaj ne bi kontroverzni dramatik, ki je tak zaradi kontroverzne biografije, katere postaje so predvsem kazenske ustanove, prostitucija in vsakovrstne živahnosti na družbenem obrobju, po tem, ko je prišel z ’obiska’ pri Črnih panterjih, napisal še kaj o Palestincih. O njihovem boju, taboriščih in urjenju. Akcijah in pogumu. Provizoričnih zaveznikih in sovražnikih, od Jordancev in Čerkezov, od libanonskih milic in Druzov, o slikah, ki jih palestinska realnost bogato proizvaja in so bili potem mediji že takrat, v začetku sedemdesetih let, polni podob.

Te Genet, kakor bi na vse gledal kot na estetski pojav, dekonstruira. Pri Panterjih vidi igro, kazanje črnskih preoblek, pištol in afroluk frizur, pri Palestincih njihov na medije naslovljeni blef, ki naj vse prepriča o neupogljivosti in nedvomni zmagi, čeprav pot tja vodi od poraza do poraza. Zraven se Genet še zaljublja, za fante s puškami, fedajine, se mu zdi, da so mu v tej vojni orgiji skoraj podarjeni, opisuje njihove obrede in popevanja, prste in vratove.

Genet je poželenje v vojni, ta pa vrsta spektakla, v katerem je bolj kot ne opazovalec. Ne čisto pasiven; vendar ga bolj kakor korakanje in bežanje in pogledi na mrtve in pregnane in razseljene preganja stiska jezika. Mrgoli znotrajliterarnih popisov, recimo od tega, kako iz čačk na beli strani nastajajo pomeni, ki jih nihče ne more obrzdati, do kritičnega in ponekod skeptičnega pregledovanja lastnega spomina na palestinsko avanturo iz varne časovne distance, ki pokaže negotovost spomina in način izmišljevanja dialogov, da bi ti zveneli čim natančneje in čim bolj dokumentarno.

Dramatik in lump v vojni je v enaki dilemi, kot jo vidimo pri Pirjevcu Ahacu med NOB; eno samo opravičevanje, ker svojega angažmaja, kolikor že požrtvovalnega, ne more nasloniti na tisto vero, kakor ga lahko celo na videz manj aktivni, bolj zasanjani, vendar iz enega kosa. Enako Genet; opaža, da sam, podobno kot dame in aristokratke, ko negujejo ranjene palestinske borce, vse skupaj gleda kot skozi operno kukalo iz biserne matice. Vidi, da ima pri bivanju med fedajini v začetku sedemdesetih let na sebi »oklep; moje nepripadnosti narodu, akciji, s katero se nisem nikoli spojil. Z vso dušo sem bil zraven. Z vsem telesom sem bil zraven. Z vsem duhom sem bil zraven. Vse je bilo zraven, drugo za drugim. Vera pa nikoli popolna in jaz nikoli cel.«

Zabrisan, fragmentaren in polnokrven potopis, napolnjen z drobnimi in velikimi aporijami Dežele, ki nastopa v naših vsakodnevnih informativnih pravljicah.