Upor plutokratov

V svetu imamo opraviti z uporom - toda ne z uporom revnih in tistih brez denarja in pravic, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi demonstracij zoper ukrepe »varčevanja«, ki potekajo v številnih državah po svetu, pač pa z »uporom elit« proti - demokraciji. Ta upor traja že nekaj desetletij in je zelo uspešen. Tako na svetovna dogajanja gleda z Nobelovo nagrado za gospodarstvo nagrajeni Paul Krugman in izraža svoj strah, da sploh ni jasno, kdo bo v tem titanskem boju resnično zmagal - plutokracija ali demokracije.

Teksaški guverner Rick Perry in Leung Chun-ying, župan Hong-Konga s podporo Pekinga, imata namreč po mnenju Paula Krugmana nekaj skupnega. Oba človeka sta, vsak na svoj način, »del plutokratskega upora proti demokraciji«. Demonstranti v Hong -Kongu namreč zahtevajo svobodno glasovanje o svojem voditelju, namesto da bi izbirali med kandidati, ki jih bo pred tem izbral uradni Peking. Vendar je Leung protestnikom odgovoril zelo jasno: »Če bi dovolili to, potem bi dovolili odločati polovici tistih, ki zaslužijo manj kot 1800 dolarjev na mesec. In potem bi končali s takšno politiko, ki bi naredila bogate manj bogate in bi dala več pomoči tistim z nižjimi prejemki.« Jasne in preproste besede voditelja Hong-Konga ne kažejo samo na sprevrženost kitajskega sistema upravljanja, pač pa razkrivajo tudi zelo podobno logiko odločanja v zahodnih družbah. Krugman opozarja, da usmerjene kampanje, v katerih bogati in vplivni uporabijo velikanske količine denarja za to, da bi bili izvoljeni, na zelo podoben način spodnašajo sam demokratičen proces. Pri tem je v ZDA celo Vrhovno sodišče še dodatno utrdilo pot, ki daje denarju vse večji vpliv v politiki. Ker plutokrati vedo, da je ideja redistribucije bogastva zelo popularna med nižjimi sloji družbe na to nevarnost odgovarjajo z različnimi ukrepi - od razširjanja trditev in propagande o tem, kako bi prerazporejanje dobičkov škodilo »ustvarjalcem delovnih mest« do ustvarjanja razlik in delitev med različnimi skupinami zaposlenih in manjšin ter zagotavljanju, da bodo vladni projekti prelivanja dobičkov proti dnu družbene lestvice »zagotovo propadli.«

»Vendar so te strategije za zaščito bogatašev pred množico posredne in nepopolne. Najbolj neposreden odgovor je tisti, ki ga je povedal gospod Leung - ne dopustite, da bi spodnja polovica, ali pa celo spodnjih 90 odstotkov sploh smelo glasovati.« In v tem pogledu so ukrepi, ki jih v ameriškem Teksasu sprejema njihov guverner Rick Perry, zelo podobni temu, kar se dogaja v Hong-Kongu. V tej ameriški državi pravzaprav ni pravega odziva na stalne obtožbe glede zlorabe volilnega procesa, novi zakon o osebnih dokumentih pa je revnim in celo delavcem še dodatno omejil možnost, da se sploh registrirajo kot volivci. »Ameriški politiki si še vedno ne upajo odkrito reči, da bi samo bogati morali imeti politične pravice. Toda če dosledno razvijete njihovo politično misel do logičnega konca, potem je to tisto, kar željo povedati. Dejstvo je, da je veliko tega, kar se v ameriški politiki dogaja, v svojem bistvu boj med demokracijo in plutokracijo. In še sploh ni jasno, katera stran bo zmagala,« opozarja Paul Krugman.

Medtem pa je tudi s statističnimi podatki mogoče dokazati, da sedanje razmere najbolj ustrezajo prav bogatim, ki res, kot je to prikazano tudi v svetovni uspešnici Thomasa Pikettya, vse bolj bogatijo, medtem ko imajo tisti na družbenem dnu vedno manj sredstev za preživljanje. Tudi zadnje raziskave ameriških Zveznih rezerv namreč kažejo, da ima 3 odstotke najbolj bogatih iz leta v leto več bogastva, medtem ko ga imajo najbolj revni vedno manj. Trditev francoskega ekonomista Thomasa Pikettya, da »bogastvo ustvarja bogastvo«, ki je po nekaj stoletjih seveda samo potrdila številne podobne sklepe Karla Marxa, je torej več kot nazorno dokazana. Podatki tudi kažejo, da je mit o revnih »lastnikih delnic«, ki na enak način upravljajo v družbi kot bogati kapitalisti ostal mit, saj se je po letu 2007 število lastnikov delnic iz družbenega dna bistveno zmanjšalo. Vrednost delnic najbolj bogatih je v ZDA danes 18-krat večja od vrednosti delnic, ki so v posesti spodnje polovice ameriške družbe. Pri tem ima »spodnjih« 90 odstotkov prebivalstva danes na razpolago 24,7 odstotka družbenega bogastva, čeprav je bil še leta 1989 ta odstotek višji - 33,2 odstotka prebivalstva. Propaganda o potrebi po »svobodi trga« in čim nižji ceni delovne sile zaradi »ustvarjanja delovnih mest« je tako po padcu »železne zavese«, ki ga slavnostno proslavljamo prav te dni, res prinesla lepe rezultate - a žal le najbolj bogatim med bogatimi.