Ljubezen v času ebole

Leta 2010 so demokrati na kongresnih volitvah izgubili predstavniški dom. Zdaj so izgubili še senat. Poleg tega pa so republikanci še okrepili večino v predstavniškem domu. Amerika je zanihala na desno. Zakaj?

Pojdimo po vrsti. Ameriška volišča je preplavilo na tisoče odvetnikov in na sto tisoče prostovoljnih opazovalcev, ki so prežali na prevare, neregularnosti, ilegalnosti in zatiranja volilne pravice: toliko o ameriški demokraciji. Številni senatorji in kongresniki, ki so bili abonirani na mandate, so sedeže v kongresu izgubili: toliko o starih obrazih. Joni Ernst, republikansko kandidatko za senat, je v favoritko bitke v Iowi prelevil viralni TV-spot, v katerem je razlagala, kako je kastrirala prašiče in kako bo zato tudi v Washingtonu znala sekati svinjino: toliko o novih obrazih. Ker so ankete pokazale, da istospolne poroke podpira že krepka večina Američanov, so republikanski veljaki – recimo John Boehner, predsednik predstavniškega doma – osebno podprli republikanske kandidate, ki so geji: toliko o spremembah.

In ja, ebola je vedela, kdaj mora izbruhniti, če hoče postati republikansko orožje in predvolilna tema št. 1. Republikanci, teapartijci in njihovi medijski jurišniki so strašili, rohneli in vreščali. Ebola je v Ameriki! Konec je! In ko si jih poslušal, si imel občutek, da Ameriko žge, žre in tre prava pandemija ebole in da je že na milijone mrtvih. Videl si trupla, opustošenje, apokalipso, 11. september. Ebola je presegla vsa pričakovanja.

Ameriška desnica, kraljica histerije, paranoje, konspirologije in patriotskega kiča, je le počela to, kar počne najbolje: zastraševanje je pač njen forte. »Pred Obamovo zdravstveno reformo v Ameriki ni bilo ebole,« je tvitnil neki republikanec. Alan Keyes, prav tako il republicano, je oznanil, da ima Obama zlonosno nakano – uvoz ljudi, okuženih z ebolo! Dr. Keith Ablow, sodelavec TV-mreže FoxNews, pa je razkril, da hoče Obama namerno okužiti Američane. Iz Mehike v Ameriko že drvijo teroristi in kriminalci, okuženi z ebolo, je dodal Scott Brown, republikanski kongresni kandidat.

Vidite, z ebolo je bilo mogoče pojasniti vse: nesposobnost države, grešnost Obamove zdravstvene reforme, kužnost imigrantov. Ebola je bila povzetek vseh republikanskih predvolilnih topik. Rekel si ebola, pa je bilo takoj jasno, kaj vse je narobe z Ameriko. Recimo: ni ti bilo treba reči, da priseljenci – zlasti nebelski – kvarijo, kazijo in kužijo Ameriko, ampak je bilo dovolj, da si rekel ebola. Vraga, niti Obama ti ni bilo treba reči – dovolj je bilo, da si rekel ebola. Rekel si ebola – in povedal si vse.

Finančne elite se imajo pod Obamo bolje kot ljudstvo – in ja, tudi bolje kot Afroameričani, ki so Obamo pomagali izvoliti, zdaj pa je brezposelnost med njimi višja, kot je bila.

Obama – ta »psihopat«, kot je tvitnil Donald Trump – je tako postal ebola. Ista reč. Popolna predvolilna tema, popolna predvolilna enačba. Ebola je kužna – kot Obamacare, kot priseljenci. Desnica je ebolo prelevila v tako antireklamo za Obamo, da so se ga potem izogibali celo demokratski kongresni kandidati – za vsak primer ga raje niso omenjali niti si niso želeli njegove podpore. Le škodil bi jim. Vsaj tako so mislili. Še toliko bolj, ker so imeli občutek, da sploh ne misli več na dobrobit demokratske stranke, ampak le še nase – na to, kako ga bo videla prihodnost.

Belski bes

In zdaj se vprašate: kako to, da so potem demokrati izgubili senat? Namreč: republikanci so Obamo in demokrate resda pribijali na križ, Ameriko pa prikazovali kot deželo, ki je tik pred apokalipso, toda mar si niso prav s tem, ko so Obamo razglašali za ebolo, ko so pozivali k zaprtju ameriških meja in ko so priseljence prikazovali kot nekaj kužnega, odtujili znaten del volilnega telesa? Mar si niso s tem odtujili Afroameričanov, pa Latinoameričanov, pa Američanov azijsko-pacifiškega rodu? Mar niso republikanci s to ebolizacijo Obame in priseljencev preveč izgubili, navsezadnje, Amerika je dežela priseljencev?

Vsekakor, Amerika je dežela priseljencev, a tudi dežela mogočnih korporacij, velikanskega predvolilnega kapitala in belcev. Demokrati so zadnja leta izgubili veliko belcev, predvsem nižjih belskih slojev, ki so bili tradicionalno volivci demokratske stranke. Zakaj? Za vas imam le dve besedi: Tea Party. Gibanje Tea Party, odgovor na izvolitev Obame, je bilo množično in bučno, predvsem pa nativistično, šovinistično, teokratsko, patriotsko, konservativno in izrazito belsko – ja, gibanje jeznih belcev. Cilj organizatorjev in sponzorjev tega gibanja je bil preprost: mobilizirati belski bes, aktivirati belsko nezadovoljstvo, napihovati belsko agonijo, podžigati belski občutek prikrajšanosti in zapostavljenosti.

In Tea Party si je ves ta belski bes podredil, ga prelevil v blok in ga potem režiral – kuril, vodil, kanaliziral, usmerjal. Tu pa je tudi trik: ves tisti belski gnev so od korporacij in finančnih elit preusmerili proti »neučinkoviti« in »nesposobni« Obamovi administraciji.

Politično prepričanje korporacij

A kdo je financiral to preusmerjanje od korporacij in finančnih elit proti Obamovi administraciji in državi? Točno, korporacije in finančne elite, recimo magnatska brata Koch, ki sta v lunatični Tea Party zmetala na milijone in milijone (samo v letošnjo kampanjo sta spustila 290 milijonov!). Ergo: v nasprotju s privrženci gibanja Okupirajmo!, ki so protestirali proti korporacijam in finančnim elitam, so privrženci gibanja Tea Party protestirali proti državi – proti Obami, demokratom. Za vse njihove tegobe – za njihovo brezposelnost, preslabe službe, prenizke plače, predolge delovnike, prekratke dopuste, predrage avtomobile, predraga stanovanja, previsoke šolnine, slabo infrastrukturo, socialni prepad, nižanje življenjskega standarda, pešanje ameriškega sna – je bila kriva država, ki preveč zapravlja in ki se preveč zadolžuje (da bi lahko financirala ilegalne priseljence in ilegalno priseljevanje, kot trdijo teapartijci).

V očeh gibanja Tea Party, v očeh belskega besa so korporacije in finančne elite nedolžne. Kriv je Obama. Pa je Obama nedolžen? Daleč od tega. Za začetek, tisti, ki pravijo, da so vsi isti in da med obema strankama, republikansko in demokratsko, ni nobene razlike, imajo v nekem smislu vendarle prav, toda to, da med demokrati in republikanci ni nobene razlike, ne škodi republikancem, ampak prav Obami in demokratom, ki so povsem sprejeli in ponotranjili neoliberalno filozofijo, jasno, na mehak način. Razlika med republikansko in demokratsko stranko je le še razlika med dvema verzijama neoliberalizma. Republikanci predstavljajo trdo, demokrati pa mehko linijo neoliberalizma (»neoliberalizma s človeškim obrazom«), toda obe verziji dajeta interesom korporacij prednost pred javnimi interesi.

A po drugi strani: v Ameriki imajo korporacije – po odločitvi vrhovnega sodišča – status osebe, zato niti ni čudno, da imajo več človekovih pravic kot ljudje. Kdo bo zmagal na volitvah, kdo bo zmagal v boju za oblast, je v tem smislu povsem predvidljivo: korporacije. Ne le, da imajo status osebe, ne le, da so izenačene z ljudmi, ne le, da imajo pravico do svobodnega izražanja in političnega prepričanja (ja, korporativni kapital je oblika svobode, način izražanja političnega prepričanja), ampak so tudi precej, precej bogatejše od ljudi, kar pomeni, da imajo pred ljudmi veliko, nedosegljivo, neulovljivo politično prednost. Le ta, ki ima veliko denarja, se lahko politično izrazi. In bogatejši ko je, prepričljivejše je njegovo politično prepričanje, saj lahko kupi več predvolilnih TV-oglasov.

Beda neoliberalne filozofije

Zakaj pa mislite, da je letošnja kongresna predvolilna kampanja stala skoraj štiri milijarde dolarjev? In zakaj mislite, da je večina tega denarja prišla prek tako imenovanih političnih akcijskih komitejev (PAC), ki jim izvora tega denarja – imen teh donatorjev – ni treba razkriti? Jasno, »skrivnostni«, »magični« donatorji so korporacije in finančne elite.

In tu je problem: za predvolilne kampanje je potrebnega veliko denarja, ki ga lahko zagotovijo le korporacije, le finančne elite. In če hočeš za predvolilno kampanjo zbrati milijarde, potem moraš imeti korporacije in finančne elite na svoji strani – če pa jih hočeš imeti na svoji strani, potem moraš njihove interese postavljati pred javne interese. Kar pomeni, da moraš – tako kot republikanci, tradicionalni prijatelji korporacij in finančnih elit (pa tudi bibličnih vrednot in belih evangeličanskih kristjanov) – slediti vsem njihovim zahtevam po liberalizaciji trga, deregulaciji, privatizaciji, financializaciji, davčni razbremenitvi, izselitvi delovnih mest in tako dalje. Zato se je Obama zelo hitro obdal s Timothyjem Geithnerjem, Larryjem Summersom in Goldmanom Sachsom – in zato je tako servilno sledil dogmam neizvoljenih finančnih elit.

Razlika med republikansko in demokratsko stranko je le še razlika med dvema verzijama neoliberalizma. Republikanci predstavljajo trdo, demokrati pa mehko linijo neoliberalizma.

Rezultat tega Obamovega »neoliberalizma s človeškim obrazom«: premoženje 400 najbogatejših Američanov po novem znaša 2,3 bilijona dolarjev, kar pomeni, da je v povprečju vsak izmed njih težak 5,7 milijarde – 14 % več kot lani! Medtem 45 milijonov Američanov živi v revščini. Premoženje štirih članov družine Walton, lastnice trgovske verige Wal-Mart, znaša 144 milijard, toda njihovi zaposleni imajo tako nizke plače, da jim mora država izplačevati socialno pomoč, kar jo na leto stane več kot 6 milijard, pravi Lawrence Wittner, avtor knjige What’s Going On at UAardvark.

Hvalnica norosti

Finančne elite se imajo pod Obamo bolje kot ljudstvo – in ja, tudi bolje kot Afroameričani, ki so Obamo pomagali izvoliti, zdaj pa je brezposelnost med njimi višja, kot je bila. Ko enkrat delaš za korporacije in finančne elite, delaš proti javnim interesom, še bolj pa proti interesom nižjih slojev, ki jih potem – kot Obama, nič več rock star – izgubljaš. Ali ne volijo ali pa volijo republikance, ki govorijo brezmejne traparije: da se je Obama z afriškimi voditelji dogovoril, da bodo v Ameriko poslali ljudi, okužene z ebolo, da bodo demokrati v primeru zmage iz ječ spustili vse najhujše kriminalce, da ženske za enako delo ne smejo biti plačane enako kot moški, ker jih potem ne bo hotel nihče zaposliti, in da so socialni programi razlog za samomore.

Sporočilo letošnjih kongresnih volitev, za katere so morali zapraviti milijarde, da bi volivci sploh »zaznali« razliko med obema neoliberalizmoma, je na dlani: če korporacije in finančne elite financirajo volitve, hočejo potem tudi zmagati. In trša linija neoliberalizma jim je ljubša od mehkejše.

Kot je pred davnimi leti zapisal Mark Twain: »Če bi volitve kaj spremenile, potem nam itak ne bi pustili voliti.«