Kritika / Arca: Xen

+ + + +

Ko je singel Thievery septembra napovedal Arcov dolgometražni prvenec, še raje, ko mu ga je z bizarnim videom nadgradil redni sodelavec, vizualni/videoumetnik Jesse Kanda, se je venezuelski producent s pravim imenom Alejandro Ghersi prvič pojavil na obzorju širšega občinstva. A dobršen del je njegovo glasbo slišal že prej; na plošči Yeezus Kanyeja Westa, na drugem EP-ju oziroma dolgometražcu pop/r & b posebnice FKA Twigs, še več pa jih bo njegove studijske spretnosti verjetno spoznalo na prihajajočem albumu islandske glasbenice Björk.

Ni presenetljivo, da so se zato že pojavili očitki, da si je Ghersi na razmeroma lahek način utrl pot v sam vrh. A ne smemo spregledati, da gre pri vseh treh zvezdnikih (in njihovih timih), s katerimi je sodeloval, za ustvarjalce, ki dejavno skavtajo za »hip«, inovativnimi in predvsem izvirnimi producenti. In Ghersi s svojo glasbo nedvomno pade v vse tri kategorije.

Nevarnost njegovega (so)producentskega razdajanja se zato skriva drugje. Ker je ustvaril tako zelo specifično estetiko, prepoznavno tako rekoč že po prvi zvočni vijugi, bi se mu utegnilo kmalu zgoditi kaj podobnega kot denimo Burialu, ki so ga bili nekaj let polni vsi mediji in predvajalniki bolj angažiranih poslušalcev, danes pa ga niso siti le še najbolj goreči privrženci.

Toda ne prehitevajmo z napovedmi. Xen je Ghersijev prvenec in eden letošnjih prepričljivejših elektronskih albumov, ki potencial – čeprav ne skriva niti plesnih ambicij – razkrije pri aktivnem poslušanju. Meje med zvoki klavirja, godal, (industrial) hrupom, ambienti, sestavljanjem beatov in digitalno manipulacijo ob Ghersijevi producentski spretnosti povsem izginejo, skladbe pa se, čeprav so v povprečju dolge le dve minuti, trudijo izpovedati vsaka svojo zgodbo.

Rdeča nit, ki petnajst skladb poveže v enovito izpoved, se skriva v naslovu Xen, nekakšnem Ghersijevem brezspolnem alter egu, ki je polno zaživel šele, ko se je iz Venezuele najprej preselil v New York in nazadnje v London. Mrakobno, naporno zvočno podobo albuma lahko zato pripišemo kar njegovi življenjski izkušnji, verjetno predvsem s homofobno Venezuelo, ki je skozi glasbeni okus štiriindvajsetletnika pač slišati zelo dramatično.

No, drami navkljub je Xen lepo zaokrožen, produkcijsko izpiljen in inovativen album z močnim avtorskim pečatom, s katerim Arca nagovarja (predvsem) novo generacijo (ne-EDM-ovskih) elektronskih sladokuscev. Ali ima v rokavu več kot enega (sicer zelo dobrega) aduta in ali se pri njem morda utegne ponoviti Burialova zgodba, pa se bo pokazalo pri naslednjih ploščah ...