Kritika / Anne Applebaum: Gulag

+ + + + +

Izčrpna zgodovina sovjetskih taborišč na 828 straneh.

Priznam, ko sem imel pred desetletjem pred seboj angleški original, sem se spraševal: čemu, ko pa imamo od Solženicina opis taboriščnega življenja v SZ iz prve roke. Mislil sem pač skozi vladajočo mentaliteto, ki se ji zdi samoumevno, da poznamo nacizem v vseh potankostih, za stalinizem in titoizem pa naj bi bila dovolj enkratna ocena njunega zla.

A misliti preteklost ne pomeni zavzeti stališče, temveč doumevati partikularnosti posameznih političnih režimov. In Applebaumova to stori na najboljši način. Gulage uvede že Lenin, vendar ima sistem gulagov notranje gradacije. Prvi zaporniki socialisti in anarhisti so si izborili status političnih, z izkušnjo carističnih ječ bili vešči organiziranja gladovnih stavk, medsebojnega komuniciranja in pošiljanja informacij v tujino, čas velikega terorja pa je uvedel suženjsko delo sedem dni na teden z več kot 300 delovnimi urami. Avtorica prikaže sistem skozi aspekte: stražarji, kazni, nagrade, ženske, otroci, Belomorski kanal, strategije preživetja, upori in pobegi, pomilostitev in čas potem, Stalinova smrt, izpust, doba disidentov etc. Gulagom sledi še po odpravi, zdaj v obliki peticij, romanov, zahtev po rehabilitaciji, postsovjetskih študij, še posebej pa se ukvarja z iskanjem številk. Koliko ljudi je šlo skozi gulage in koliko jih je umrlo? Uradni podatki so parcialni in vprašljivi, odpirajo se tudi različna vprašanja statistike: so to le ti iz taborišč ali tudi izgnanci, ki so se šteli v milijonih in so bivali v oddaljenih krajih? Pa vendar, fenomena si ni predstavljati nasploh, zato – v posameznih letih je bilo v gulagih tudi po 2,5 milijona taboriščnikov, vseh skupaj več kot 18 milijonov, od katerih jih je smrt pokosila skoraj tri milijone.

Sistematično, koncizno in pretresljivo delo.