Prva svetovna vojna skozi oči arabskega sveta

Na AlJazeeri je na voljo ogled prvega od treh delov dokumentarca o prvi svetovni vojni skozi oči arabskega sveta. V posebni izdaji tednika Mladina – Prva svetovna vojna 1914-2014 smo pisali o tem, kako sta med prvo svetovno vojno Velika Britanija in Francija zasedli Bližnji vzhod in si ga razdelili. Ni ga prizorišča, kjer bi bile posledice takratnega spora tako žive kot v arabskem svetu.

Damask, tretje leto državljanske vojne. Na gori Kasjun, ob vznožju katere naj bi bil Kajn ubil brata Abela, se je utrdila četrta divizija sirske armade. Od nekod zgoraj, ugotavljajo balistiki OZN, so izstrelili rakete s strupenim plinom, ki so pristale spodaj v predmestju Muadamija in četrti Ain Tarma. V jutranjih urah 21. avgusta 2013 je umrlo 1400 ljudi; 1400 od več kot sto tisoč, ki so življenje izgubili od začetka upora.

Bagdad, nekdanja četrt s palačami za Asasinskimi vrati. Dve leti po umiku ameriške vojske na »zelenem območju« ob kolenu reke Tigris spet vladajo Iračani. Tam so se vkopali Američani, ko jim je na zasedenem območju v Mezopotamiji postalo prevroče. A zdajšnjim oblastnikom ne gre nič bolje. Onkraj zidu, na tako imenovanem rdečem območju, spet umira na desetine, stotine, tisoče ljudi. Lani so našteli več kot 8200 ubitih.

Bejrut, prestolnica Libanona, ki jo imajo vsi Arabci tako radi. Tam živijo in se prepirajo versko in posvetno usmerjeni, muslimani in kristjani, suniti in šiiti, druzi, maroniti in Kaldejci. Odkar so se vse od Libije do Sirije razvneli boji, odkar so v Tuniziji, Egiptu in Iraku izbruhnili nemiri, se spet vsi sprašujejo: je Bejrut ravno preživel zadnji izbruh nasilja ali ima pred seboj naslednjega?

Dve leti po vstajah leta 2011 se na Bližnjem vzhodu vse znova zdi tako brezizhodno kot prej. Skoraj ni države med vzhodnim Sredozemljem in reko Šat el Arab, Turčijo na severu in Rdečim morjem na jugu, ki je v preteklih desetletjih ne bi doletela vojna ali državljanska vojna; ni države, v kateri se ne bi bali, da jih to spet čaka.

Gibanju, ki se je začelo kot arabska pomlad, grozi, da bo zamrlo zaradi uporov nasprotnikov in notranjih spopadov. A to lahko preseneti le tiste, ki so z vstajami v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Siriji povezovali upanje na zgodovinski preobrat na Bližnjem vzhodu.

Vstaje od Magreba do Zaliva niso le krvavi novi začetek, so tudi morebitno zadnje dejanje v skoraj neprekinjeni državljanski vojni, ki se je začela pred sto leti in se ni nikoli zares končala. Na nobenem prizorišču prve svetovne vojne posledice epohalnega, iz Evrope izhajajočega spora niso tako očitne in nikjer še do danes nimajo tako neposrednega vpliva na politične odnose kot na Bližnjem vzhodu.

Druga svetovna vojna, t. i. evropska meddržavna vojna, se je končala leta 1945, hladna leta 1990, napetost, ki je v arabskem svetu izbruhnila med prvo svetovno vojno, pa je enako akutna kot prej. Po svoje je Bližnji vzhod danes tam, kjer je bila Evropa po versajski pogodbi leta 1919: pred političnim zemljevidom, na katerem niso upoštevane etnične in verske značilnosti območja.

V Afriki, Latinski Ameriki in po krvavem davku druge svetovne vojne tudi v srednji Evropi se je večina narodov sprijaznila z mejami, ki jim jih je vsilila zgodovina. Na Bližnjem vzhodu pa ni tako. Države, ki so tam nastale v letih po letu 1914, meje, ki so jih določili, v dojemanju številnih tamkajšnjih prebivalcev – in njihovih sosedov – vse do danes ne uživajo legitimnosti.

Legitimnost držav na tem območju, piše ameriški zgodovinar David Fromkin v A Peace to End All Peace (Mir, ki bi končal ves mir), standardnem delu o nastanku sodobnega Bližnjega vzhoda, izvira iz tradicije, iz moči in avtohtonosti ustanoviteljev – ali pa je preprosto ni.

Le dve državi širšega območja Bližnjega vzhoda, Egipt in Iran, imata tako dolgo neprekinjeno zgodovino, da njune ozemeljske celovitosti kljub hudim krizam verjetno ni mogoče izpodbijati. Dve drugi še danes vztrajata na temeljih, ki so jih postavili ustanovitelji – turška republika z Mustafom Kemalom Atatürkom in kraljevina Savdska Arabija, ki jo je leta 1932 končno združil bin Abd Al Aziz Al Savd.

A jedro Bližnjega vzhoda sestavlja pet drugih držav in ena očitno večna nedržava. Fromkin jih imenuje otroci Anglije in Francije: Libanon, Sirija, Jordanija, Irak, Izrael – in Palestina.

Nobena skupina držav, sploh tako majhnih, v preteklih desetletjih ni doživela toliko vojn, državljanskih vojn, prevratov in terorističnih napadov kot naštetih šest. Da bi razumeli, kako je nastala ta zgodovinska anomalija, je treba upoštevati veliko dejavnikov: žalostno zgodovino območja pred prvo svetovno vojno, neuspešnost arabskih elit in kasnejše nenehne napade velesil, vlogo političnega islama, odkritje nafte, ustanovitev Izraela in hladno vojno.

Sprožilec stotih let vojne na Bližnjem vzhodu pa je objestni sklep dveh evropskih kolonialnih sil, da bosta ta del sveta uredili v skladu s svojimi potrebami, na podlagi katerega sta dobesedno zarisali črte po puščavskem pesku – britanski zgodovinar James Barr je svoje videnje te odločitve leta 2011 naslovil prav Črta v pesku.

Še vedno ni jasno, kam vodi arabska pomlad in kaj bo nastalo iz Bližnjega vzhoda. Apokaliptični scenariji so golo ugibanje, to pa velja tudi za upanje, da se bodo na območju vzpostavili novi, trdni politični odnosi in meje.

A iz česa izvira to pomanjkanje legitimnosti, to brezno nezaupanja, ki zastruplja Bližnji vzhod? Kako je prišlo do tega »miru, ki bo končal ves mir«?

Istanbul, poletje 1914. Glavno mesto Otomanskega cesarstva se zdi neskončno daleč od s soncem obsijane sobe v cesarski vili v Bad Ischlu, kjer je cesar Franc Jožef I. 28. julija podpisal manifest Mojim narodom! in z vojno napovedjo Srbiji začel svetovno vojno.

Več stoletij je Otomansko cesarstvo vladalo južnemu in vzhodnemu Sredozemlju od Aleksandrete do Ariša, od Magreba do Sueza. Alžirijo in Tunizijo so zasedli Francozi, Egipt je pripadel Britancem in leta 1911 si je Italija priključila Libijo. Poleg območja današnje Turčije so cesarstvo na predvečer vojne sestavljali le še Levant, Mezopotamija do Perzijskega zaliva in Arabski polotok z Jemnom.

Med prvo svetovno vojno je na Bližnjem vzhodu šlo prav za našteta ozemlja, ki so 400 let ležala v globoki senci zgodovine, nato pa so se v nekaj letih prelevila v krizno območje, katerega mesta so že v pogledih več generacij sopomenka za nemire: Basra, Bagdad, Alep, Damask, Bejrut, Gaza in Suez.

Akterji prve svetovne vojne so le okvirno slutili, da se na zadnjem dvorišču Otomanskega cesarstva skrivajo največje zaloge nafte na svetu; če bi bili to že vedeli, bi bil boj na Bližnjem vzhodu verjetno še bridkejši in še bolj nepopustljiv.

Tako pa so bili vojni cilji na obeh straneh odvisni od svetovne ureditve, ki je v naslednjih štirih letih razpadla: Velika Britanija je hotela odpreti pomorsko pot do zavezniške Rusije in si zagotoviti povezavo skozi Sueški prekop in Perzijski zaliv do Indije, Nemško cesarstvo pa je točno to želelo preprečiti.

Nekaj dni ni bilo jasno, ali bo Otomansko cesarstvo sploh vstopilo v vojno, in če bo, na čigavo stran se bo postavilo. Takoj po začetku vojne se je Istanbul pridružil Berlinu in Dunaju. Nemci in Otomani so 2. avgusta podpisali tajni sporazum in kmalu po tem sta nemški bojni ladji Goeben in Breslau izpluli iz zahodnega Sredozemlja proti Konstantinoplu. Tam so ju – uradno je bil Istanbul še vedno nevtralen – pod imenoma Javuz in Midilli izročili otomanski mornarici; na ladjah je ostala nemška posadka, vendar so vsi člani nosili fese.

S prodorom obeh bojnih križark proti pristanišču Zlati rog in z miniranjem Dardanel je nastal casus belli: Otomani in Nemci so s tem onemogočili povezavo Britancev in Francozov z zaveznico Rusijo. Tik zatem je ladja Goeben pod otomansko zastavo bombardirala ruska pristanišča ob Črnem morju. Na začetku novembra so Rusija, Velika Britanija in Francija Otomanskemu cesarstvu napovedale vojno. V Londonu se je porodila zamisel, da bi morske ožine sprostili z vojaškim posegom in zavzeli Istanbul.

Tri mesece pozneje je na južno konico polotoka Galipoli priplula britansko-francoska flota. Napad, ki se je začel z morja, nadaljeval pa s kopenskimi četami, se je končal žalostno in uspeh Otomanov je povzročil odstop britanskega pomorskega ministra Winstona Churchilla, pripomogel k slovesu kasnejšega ustanovitelja turške države Atatürka in povzročil travme Avstralcem in Novozelandcem, ki so se bojevali na strani zavezniških sil.

Predvsem pa je poraz pri Galipoliju pomenil strateški preobrat v vojni na Bližnjem vzhodu. Ker načrt zavezniških sil, da bi Otomansko cesarstvo zadele v srčiko, ni uspel, so pospešeno poskušale z obrobjem – z vojaško šibkeje branjenimi arabskimi pokrajinami. Ta načrt se je časovno ujemal s prizadevanji Arabcev, da bi se otresli jarma otomanske nadvlade. Julija 1915 si je sir Henry McMahon, britanski visoki komisar v Egiptu, skrivaj dopisoval s Huseinom bin Alijem. Šerifu pokrajine Hedžas in svetega mesta Meka ter njegovim sinovom Aliju, Fejsalu in Abdulahu se je tako kot elitam v Damasku porodila zamisel o ustanovitvi arabske nacionalne države od Taurusa do Rdečega morja in od Sredozemlja do iranske meje.

Oktobra 1915 je McMahon Huseinu bin Aliju napisal pismo, v katerem je izrazil pripravljenost Velike Britanije, »da prizna neodvisnost Arabcev na območjih, katerih meje je predlagal šerif«, razen nekaj izjem. To je bila britanska polovica zgodovinskega dogovora, katerega namen sta bila razkosanje Otomanskega cesarstva in nova ureditev njegovih arabskih pokrajin.

Arabci so izpolnili svoj del dogovora. Junija 1916 so začeli upor proti Otomanom, ki je odločilno pripomogel k prodiranju britanskih čet od Sinaja prek Jeruzalema do Damska. Vojaško jih je navdihnil arheolog in agent Thomas Edward Lawrence, ki je kasneje zaslovel pod vzdevkom Lawrence Arabski.

A Britanci niso igrali z odprtimi kartami. Upori Arabcev, je v tajnem dokumentu napisal Lawrence Arabski že na začetku leta 1916, bodo koristili imperiju, »ker so v prid našemu neposrednemu namenu, da razbijemo islamski blok in premagamo Otomansko cesarstvo«. Britanci nikakor niso razmišljali o enotni arabski nacionalni državi, o kakršni so sanjali bin Ali in njegovi sinovi. »Države, ki bi jih šerifi ustanovili po odhodu Turkov, bi bile za nas neškodljive,« je napisal Lawrence Arabski. »Arabci so še bolj nestanovitni kot Turki. Če bi ustrezno ravnali z njimi, ne bi nikoli prerasli stadija političnega mozaika, sklopa majhnih, zavistnih kneževin, ki niso zmožne ostati povezane.«

Za Britance so bili Francozi pomembnejši od arabskih soborcev, saj so s francoskimi vojaki stali v strelskih jarkih na evropskih frontah in imeli nezaslišano veliko žrtev. »Prijateljstvo Francije,« je francoskemu kolegu Georgesu Clemenceauju pozneje povedal britanski premier David Lloyd George, »je za nas vrednejše od desetih Sirij.« Francija je bila kolonialna sila, ki je že dolgo kazala težnje po osvojitvi deloma krščanskih arabskih pokrajin Otomanskega cesarstva. Velika Britanija bi območje sicer raje nadzorovala sama, a ker jo je ogrožala skupna sovražnica Nemčija, je bil London pripravljen deliti pričakovani plen.

Še ko si je McMahon izmenjeval pisma s šerifom bin Alijem, je britanski poslanec sir Mark Sykes s francoskim diplomatom Françoisom Georges-Picotom sklenil sporazum, ki je bil že v izhodišču v nasprotju z duhom te korespondence. Preostale arabske pokrajine Otomanskega cesarstva je razdelil tako, da so območja na severu pripadla Franciji, tista na jugu pa Britancem. »Zarisal bom mejo, ki bo segala od e-ja v mestu Acre (Akko) do zadnjega k-ja v Kirkuku,« je rekel Sykes, ko je konec leta 1916 na Downing Streetu številka deset ob zemljevidu pojasnjeval vsebino sporazuma.

Dogovor med Syksom in Picotom je imperialistični dokument brez zadržkov. Ne ozira se na želje prizadetega prebivalstva, samovoljno določa etnične in verske meje arabskega ter kurdskega sveta, s čimer je napovedal spore, ki območje pestijo še sto let pozneje. »Celo po merilih tistega časa,« meni James Barr, »je bil ta dogovor nesramno sebičen.«

Senca slabe vesti je visela tudi nad razpravami o sprva tajni pogodbi. Vendar to ne spremeni ničesar, kar zadeva uresničevanje dokumenta, po katerem se je oblikoval sodobni Bližnji vzhod, prej nasprotno. Ko so novembra 1917 boljševiki strmoglavili začasno vlado in med drugimi tajnimi pogodbami objavili tudi dogovor med Syksom in Picotom, so Britanci že prevzeli dodatno nalogo – o kateri niso ničesar povedali niti Arabcem niti Francozom.

Zunanji minister Arthur James Balfour je 2. novembra 1917 sionistični zvezi v Londonu dovolil »ustanovitev nacionalne domovine za judovski narod v Palestini«. Britanci so imeli več razlogov za to, da so preganjanim Judom priznali pravico do samoodločbe in jim v ta namen obljubili kos ozemlja Otomanskega cesarstva. Med najpomembnejšimi je kritika imperializma, ki je bila z vsakim letom vojne glasnejša. Saj ne, da bi se imperialisti v britanski vladi strinjali z njo, motila jih je, sploh ker so kritiki z vnovično izvolitvijo ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona novembra 1916 dobili pomembnega somišljenika.

»Vsak narod bi moral svobodno odločati o svoji prihodnosti,« je dejal januarja 1917 pred vstopom ZDA v vojno. Wilson takrat še ni vedel za dogovor med Syksom in Picotom, vendar se je Britancem že zdelo, da ga bodo novemu zavezniku prej ali slej morali predstaviti. Balfourjeve besede so bile tudi poskus, da bi odvrnil pričakovani odziv Američanov na britansko samovoljno preoblikovanje Bližnjega vzhoda.

Medtem so Britanci ob arabski pomoči že nizali nova vojna dejstva. Kljub silovitemu upiranju Otomanov in Nemcev so prodrli prek Sinaja in Palestine v Damask, hkrati pa so se pomikali ob Evfratu navzgor, vkorakali v Bagdad in zasedli Mezopotamijo. Od leta 1915 do 1918 je bilo na Bližnjem vzhodu aktivnih več kot poldrugi milijon vojakov, več sto tisoč jih je padlo – k njim pa je treba prišteti še milijon Armencev, ki so jih pobili ali izstradali do smrti v Otomanskem cesarstvu.

Oktobra 1918 se je prva svetovna vojna v vzhodnem Sredozemlju končala s premirjem, podpisanim v grškem pristanišču Mudros. Otomansko cesarstvo je bilo premagano in je bilo razen Anatolije razkosano in razdeljeno med zmagovalke in njihove partnerice. Bližnjemu vzhodu so vsilili mir, ki je potem končal ves mir – za vse stoletje.

Ko se je ameriški predsednik Wilson na začetku leta 1919 med mirovnimi pogajanji v Parizu sestal z britanskim premierom Lloydom Georgeem in njegovim francoskim kolegom Clemenceaujem, je bil priča zanj nepričakovani predstavi. Voditelja obeh zmagovitih sil sta bila na smrt sprta in sta se ob sekundiranju zunanjih ministrov zapletla v oster besedni dvoboj o prihodnosti Bližnjega vzhoda. Francoza sta vztrajala, da njuna država dobi pooblastilo za upravljanje današnjega Libanona in območja do Tigrisa, nadzor nad ozemljem, ki ustreza današnji Siriji, pa si je Francija zagotovila že v dogovoru med Syksom in Picotom.

Britanci, ki so razmišljali o mandatu nad Palestino in so ravno dobili natančnejša poročila o ogromnem naftnem bogastvu v sosednji Mezopotamiji, so se temu uprli. Francoski nadzor nad Sirijo bi bil v nasprotju z obljubo, ki so jo na začetku vojne dali Arabcem. Poleg tega naj bi bil imperij s skoraj milijonom vojakov in 125 tisoč mrtvimi vojno na Bližnjem vzhodu bojeval tako rekoč sam. »Brez Anglije sirsko vprašanje sploh ne bi obstajalo,« je bil odločen Lloyd George.

Takrat se je vmešal predsednik Wilson. Ali prebivalci Sirije sprejemajo francosko upravo, prebivalci Palestine in Mezopotamije pa britansko, bi lahko ugotovili le tako, da bi jih povprašali po njihovih željah. To je bil preprost in logičen predlog. Chicaški poslovnež Charles Crane in ameriški teolog Henry King sta dva meseca popotovala po Bližnjem vzhodu in intervjuvala na stotine pripadnikov arabskega višjega sloja in politično angažiranih ljudi. Čeprav so Britanci in Francozi skušali vplivati na njuno odpravo, kolikor so le mogli, sta prišla do enoznačnega sklepa: lokalno prebivalstvo v Siriji ni hotelo francoske uprave, ljudje v Palestini pa ne britanske, ameriško poizvedovanje po Mezopotamiji pa so Britanci uspešno preprečili.

Avgusta sta King in Crane predstavila poročilo: priporočila sta mandat nad združeno Sirijo in Palestino, ki pa naj bi ga prevzele nevtralne ZDA in ne evropske kolonialne sile. Sin Huseina bin Alija, Fejsal, ki sta ga opisala kot izjemno osebnost, bi po njunem lahko postal vladar te arabske države.

Kingovo in Cranovo poročilo, ki ga poznajo le redki strokovnjaki, je z današnjega vidika ena največjih in popolnoma zapravljenih priložnosti v zgodovini Bližnjega vzhoda. Zaradi pritiska Britancev in Francozov ter zaradi hude bolezni predsednika Wilsona septembra 1919 so poročilo arhivirali in ga objavili šele čez tri leta. Pariz in London sta se med drugim dogovorila o novi podobi Bližnjega vzhoda, ki je bila diametralno nasprotna Kingovim in Cranovim priporočilom: Francija je območje upravljanja razdelila na Libanon in Sirijo, Velika Britanija pa je prevzela Mezopotamijo, ki jo je pozneje preimenovala v Irak, še prej pa je vanjo vključila z nafto bogato provinco Mosul. Med Sirijo, Irakom in mandatnim območjem Palestino so zasnovali tamponsko državo Transjordanijo.

Namesto arabske nacionalne države, ki so jo Britanci obetali šerifu Huseinu bin Aliju, so zmagovalke Bližnji vzhod najprej razdelile na štiri države, ki zaradi zemljepisnega razreza ter etničnega in verskega ustroja še danes veljajo za najtežje obvladljivo območje na svetu.

Zavedali so se, kaj počnejo. Ko se je tik pred podpisom pogodb pojavilo vprašanje, kje natančno naj bi potekala severna meja Palestine – in s tem kasnejšega Izraela – je neki svetovalec v Londonu britanskemu premieru Lloydu Georgeu napisal: »V resnici nobena delitev Arabije med Alepom in Meko ni naravna. Najboljši nasvet je zato upoštevanje strateških prednosti.« Nazadnje sta o meji odločala britanski general in direktor angleško-perzijske naftne družbe.

Ne le v arabskem svetu, temveč tudi v Evropi so po prvi svetovni vojni zarisali meje, s katerimi se narodi niso mogli sprijazniti. A na Bližnjem vzhodu so k usodnim in dolgoročnim posledicam pripomogli trije dejavniki.

Prvič: drugače kot številni Evropejci, ki so najkasneje na začetku 19. stoletja utrdili narodno zavest in politične razrede, je Arabce iz zgodovinskega spanca prebudila šele prva svetovna vojna. Otomani so bližnjevzhodnim pokrajinam vladali razmeroma zadržano, vendar tudi brez namena, da bi jih preoblikovali. Ničesar niso naredili, da bi tam vzpostavili intelektualne ali gospodarske elite. Če je kje vzklila narodna zavest, so njene glasnike onemogočili ali jih kratko malo ubili. Ljudje na Bližnjem vzhodu so, obremenjeni s takšno dediščino, vstopili v 20. stoletje, politično organiziranje pa še dodatno obremenjuje predmoderni koncept države, kot ga pozna njihova vera.

Drugič: samovolja, s katero sta Francija in Velika Britanija na novo uredili nekdanje arabske pokrajine Otomanskega cesarstva, je pustila hude posledice, Arabci se niso mogli sprijazniti z zaroto. V naslednjih desetletjih se je to njihovo občutje razraslo v pravo obsedenost; še danes se govori, da je nerazumljivi pregib meje v puščavi med Savdsko Arabijo in Jordanijo nastal, ker naj bi bil nekdo dregnil ministra Winstona Churchilla, ko je risal mejo na zemljevidu na mizi. Govorica je absurdna – vendar so Sykes, Picot, Lloyd George in Clemenceau v resnici to pokrajino razrezali približno tako.

Tretjič: drugače kot v Evropi se napetost, ki jo je v arabskem svetu ustvaril neprimeren mirovni sporazum, ni sprostila z enim samim izbruhom. Med drugo svetovno vojno je bil Bližnji vzhod le obstransko prizorišče.

A nerešeni spori iz prve svetovne vojne in iz evropske katastrofe izvirajoče posledice druge svetovne vojne – ustanovitev Izraela, hladna vojna in boj za naravne vire v Perzijskem zalivu – so zgodovinsko breme, zaradi katerega se Bližnji vzhod duši v vojni, ki se noče končati. Ta traja še danes, skoraj sto let po poletju 1914. 

© Der Spiegel