Kritika / Marko Derganc in Emil Filipčič: Butnskala

+ + + +

Legendarna radijska igra tokrat v stripu Marka Derganca.

Butnskala je že skoraj štirideset let pojem, zaznamovala je številne generacije, ki znajo še zmeraj iz glave povedati obsežne odlomke znamenitih dialogov in monologov. Še več, uspelo ji je okužiti celo nove generacije najstnikov. Ni je igre, ki bi tako živo vztrajala v kolektivnem spominu. Zdaj pa pride s knjižno repliko Derganc in poseže v najsvetejši kult!??

Seveda, pevci šlagerjev to počno zadnja desetletja drug za drugim in tako oldtimerji igrajoč na nostalgijo napolnijo dvorane. Toda Dergi ni napravil remaka, ampak najbolj nemogočo dekonstrukcijo – glas je zamenjal s podobo in pisano besedo. Butnskala igra je namreč pomenila udejanitev koncepta literarne teorije, ki je postavil, da umetnik napravi umetnino le na pol, saj do konca zaživi šele v bralcu oziroma poslušalcu. A za ceno, da njen fan v koži stripovskega bralca na mah izgubi kultni objekt. Namesto predstav, ki si jih je ustvaril na podlagi glasov, pred njim poplesujejo risbe in kačasti tekst. Podobno, kot je pred desetletji storil film Butnskala, le da je strip avtorsko precej močnejši. Ohranil je idejo »iz enega več«: tako kot sta nekoč dva akterja s svojimi glasovi napolnila mnoštvo likov, tako zdaj dve osnovni podobi prelije v različne obraze nastopajočih. Enako spretno je prestavil radijski govor mimo slovničnih in lektorskih pravil s pomočjo interpunkcije, multipliciranih vokalov in ljubljanščine.

Skratka, posrečena stripovska emanacija Butnskale.