Velika polomija

Varčevanje nas ni potegnilo iz krize. Zato se lahko povsem upravičeno vprašate: če strogo varčevanje ne deluje, če ne daje ekonomskih rezultatov, če je ekonomsko neučinkovito, če ni vrnilo rasti in če ni konsolidiralo javnih financ, zakaj potem še vedno vztrajamo pri varčevanju? Zakaj se je tako lepo prijelo? Zakaj ga ne spustimo iz rok? Zakaj so ga tudi ljudje tako čudovito sprejeli? Če za sabo pušča le suhe jezike, zakaj potem vsi še vedno mahajo z repom?

To ni povsem nelogično, če pomislite, da na nas z vseh strani pritiskajo raznorazne ideje varčevanja. Najprej je tu mit o pridnih in varčnih Slovencih, ki poznajo »pravo mero«, zato je čas, da se vrnejo h koreninam in ponovno odkrijejo svoj pravi Jaz. Kar boste sejali, to boste želi! Ja, slovenski pregovori in reki so naravni pospeševalci prodaje ideje varčevanja.

Potem so tu politiki, ki ljudem razlagajo, da je država kot gospodinjstvo – trošiš le toliko, kolikor imaš. In ljudje si rečejo: ojej, saj res – država je kot gospodinjstvo! Tako lažje sprejmejo kleščenje, sekanje in rezanje javnih izdatkov – kot gospodinja.

Potem so tu ekonomisti, ki zagotavljajo, da bomo s privatizacijo ogromno privarčevali, ker nam ne bo treba več dokapitalizirati bank, tajkunov in državnih podjetij. Kdo pa mislite, da jih bo dokapitaliziral in reševal, ko bodo spet padli v luknjo, ki bo tako velika, da bi lahko propadli, a jim tega ne bodo pustili, ker so preveliki, da bi smeli propasti? In ja, čakajte, da se tudi tokrat izkaže, da je privatizacija le velika korupcija. Za prejšnji dve se je že. In ta ne poteka v času prosperitete, ampak v času krize.

Potem so tu vsi tisti mali newageevski katekizmi, pod katerimi se šibijo knjigarne, knjižnice in bralci, saj veste, raznorazni vodniki za notranje spreminjanje, učbeniki notranje preobrazbe, navodila za srečno življenje in knjige duhovnih zakladov, ki ljudem dopovedujejo predvsem eno: da je duh vse in da so materializem, hlepenje po dobičku, pohlep in požrešnost nekaj slabega, povsem nepotrebnega in pogrešljivega.

Varčevanje je bilo vedno stvar vere, ni pa prinašalo rasti, prosperitete in zdravih javnih financ. V Nemčiji je na oblast prineslo Hitlerja.

Ergo: ljudem priporočajo askezo, abstiniranje, življenjski minimalizem, preprostost in nenavezanost na materialne dobrine. Ljudi učijo, da za življenje ne potrebujejo veliko – pravzaprav potrebujejo zelo malo, skoraj nič. Manj ko jeste, bolje je. Manj ko trošite, bolje je. Manj ko imate, bolje je. Bolj ko varčujete in zategujete, bolje je. Zategovanje je pot do sreče, notranje preobrazbe in pravega Jaza. Če ne varčuješ, zboliš.

Vsi ti popularni priročniki, vodniki in učbeniki, polni zapeljivih pregovorov, aforizmov in anekdot, ljudi mojstrijo v askezi, zategovanju in varčevanju. Pripravljajo jih na življenje v času finančne in gospodarske krize, v času recesije, okleščenih javnih izdatkov, pomanjkanja, revščine, socialne bombe in žrtvovanja. Ljudi učijo, kako živeti brez vsega, kako živeti brez budžeta, kako živeti brez pomoči države in kako postati imun za krize, katastrofe, podražitve, draginjo, pomanjkanje, lakoto, revščino in brezposelnost – za austerity.

In tu so še ekologi, ki prav tako navijajo za askezo, zmernost, življenjski minimalizem, varčevanje, austerity, a ne pravijo, da smo zaradi trošenja zboleli mi, ljudje, ampak Zemlja. In če ne bomo nehali tako ekscesno trošiti, bo še bolj zbolela – in celo apokaliptično umrla (kot Sodoma in Gomora). Ekologi pravijo, da bomo morali spremeniti življenje – zmanjšati potrošnjo, učinkoviteje izrabljati energijo, uveljavljati trajnostni razvoj, pozabiti na iluzije o brezmejni rasti, sprejeti »zeleno zavest« in tako dalje.

Jasno, ekologija in neoliberalizem bi se težko poročila, toda nekaj ironije je v tem, da sta vstala hkrati – na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Askezo slavita iz različnih razlogov (tako različnih, da si gresta na živce), pa tudi z alternativo »varčevanje ali apokalipsa« oziroma apokaliptičnimi posledicami trošenja grozita iz različnih razlogov, toda beseda varčevanje s tem pridobiva veljavo in zven, tako da si ljudje, ki se na vse, kar diši po apokalipsi, vedno odzovejo, rečejo: kul, z varčevanjem ubijamo več muh na en mah! Z varčevanjem se izogibamo trojki, bankrotu, propadu, apokalipsi! Le kdo bi si želel trojke? Ali pa apokalipse? In le kdo ne bi verjel, da trošenju – dekadenci, orgiji, banketu – ne sledi kazen? Če nam gre dobro, potem je kazen neizogibna in zaslužena. Ali bolje rečeno: če nam gre dobro, potem gotovo delamo kaj narobe. To je temelj sodobne neoliberalne apokaliptike. Stalno moramo biti v krizi, v minusu – stalno mora biti kje še kaka zaveza, ki je nismo izpolnili.

Thomas Robert Malthus je ob koncu 18. stoletja svaril pred seksualnimi apetiti, ki naj bi neizogibno vodili k dramatičnemu, tako rekoč apokaliptičnemu povečanju prebivalstva – ljudi bo toliko, da bodo stradali, ker ne bo hrane za vse. Človeštvo čaka strašna beda. Ekonomija se bo zlomila. S človeštvom je konec. Rešitev je videl v seksualni abstinenci – hja, v varčevanju, zategovanju. V seksualni austerity. Manj ko je seksa, bolje za ekonomijo!

Toda zgodilo se ni nič od tega, kar je napovedoval Malthus, pravi Florian Schui, profesor na univerzi v švicarskem Sankt Gallnu in avtor knjige Varčevanje – velika polomija (Austerity – The Great Failure). Ne, človeštva ni bilo konec. Hrane ni zmanjkalo. Ekonomija se ni zlomila. Malthusovi argumenti za seksualno askezo so bili morda verski, morda moralni in morda politični, ne pa tudi ekonomski, ali bolje rečeno – njegov poziv k abstinenci ni bil ekonomsko upravičen.

Nič posebnega. Danes že tudi Mednarodni denarni sklad priznava, da strogo varčevanje, ki so ga najprej prikazovali kot nekaj povsem ekonomskega, ni bilo ekonomsko upravičeno. In kot pravi Schui, je z argumenti za strogo varčevanje že od nekdaj tako – so bodisi verski, moralni ali politični, magari kulturno in emocionalno katarzični, nikoli pa ekonomski. Kar seveda pomeni, da so argumenti za austerity vedno in že od nekdaj izrazito neekonomski, da torej sploh ne temeljijo na ekonomski podlagi.

Brez muje se še čevelj ne obuje!

Poglejte le daleč nazaj, v četrto stoletje pred našim štetjem, ko je Aristotel, dobro situirani filozof (privilegiran, član elite, s svojo filozofsko šolo), stalno svaril pred ekscesnim konzumiranjem in pozival k zmernosti, »srednji meri«. Že to je bilo sporno, pravi Schui, da je živel na veliki nogi in obenem pozival k abstinenci, zmernosti, varčevanju, da je torej užival v sladkem elitnem življenju in obenem svaril pred razsipnostjo in hedonizmom. Toda mar ni v resnici ravnal tako, kot danes ravnajo finančne elite? Same ekscesno in infantilno konzumirajo, trošijo in zapravljajo, vsem ostalim – ljudstvu, 99 % – pa nalagajo strogo varčevanje, vzdržnost, abstinenco.

Kar je kakopak le drugo ime za dobro znano neoliberalno mantro: trošiš lahko le toliko, kot ustvariš. In nekaj takega je v Nikomahovi etiki priporočal tudi Aristotel: posameznik naj pač troši v skladu s svojim položajem v družbi. Tisti, ki trošijo več, kot ustvarijo (tisti, ki torej trošijo preko svoje razredne zmožnosti), ogrožajo razredni status quo in politično stabilnost.

V času izredno nizke rasti, ki ji je bila izpostavljena Grčija v Aristotelovem obdobju, si lahko čezmerno trošil le tako, da si jemal drugim, pač tistim, ki so imeli več kot ti, elitam – in finančne elite se tudi zdaj, v času krize in izredno nizke rasti, bojijo, da bo šlo javno trošenje na njihov račun, zato vsem ostalim nalagajo strogo varčevanje, ki ohranja status quo (v njihovih očeh »naravno« stanje družbe). Kar pomeni, da počnejo to, kar je počel Aristotel, ki je zmernost prikazoval kot nekaj krepostnega, plemenitega, vzvišenega, etičnega. Njegovi argumenti za zmernost in vzdržnost so bili moralni in politični, ne pa tudi ekonomski. Ohranjali so socialni in politični status quo, niso pa prinašali rasti.

Če nam gre dobro, potem gotovo delamo kaj narobe. To je temelj sodobne neoliberalne apokaliptike. Stalno moramo biti v krizi, v minusu – stalno mora biti kje še kaka zaveza, ki je nismo izpolnili.

In lepo prosim: kaj drugega pa je počel Jezus? Saj veste: predel je o tem, da bo prej prišla kamela skozi šivankino uho kot pa bogataš v božje kraljestvo, pridigal o tem, da ne moreš služiti dvema gospodarjema hkrati, Bogu in denarju, priporočal krepostno življenje, svaril pred pohlepom in materializmom ter pozival k skromnosti in askezi. In komu je to pridigal? Komu je priporočal skromnost, abstinenco in askezo? Revnim! Tistim, ki itak ničesar nimajo. »Revščino je pridigal revnim,« pravi Schui. In finančne elite, itak nagnjene k filantropiji, so sodobni Jezusi: revnim priporočajo revščino. Jezusovi argumenti za skromnost in askezo so bili morda moralni in verski, celo politični, niso pa prinašali rasti.

In prav zato, ker smo dediči te aristotelovske in judovskokrščanske tradicije, »argumenti za zategovanje pasu in odpravo čezmernega trošenja padejo na tako plodna tla. Zaradi svoje kulturne dediščine imamo pač moralno afiniteto do koncepta strogega varčevanja,« pravi Schui. Nato dodaja: »Vsi tisti, ki sodelujejo v ekonomskih razpravah, pa tudi poklicni ekonomisti, so le sužnji stoletja starih moralnih in verskih naukov.« Zato vsi še vedno mahajo z repom. Varčevanje ima pač dolg rep.

Ne pričakuj sence od včeraj zasajenega drevesa!

Jean-Jacques Rousseau je v 18. stoletju še vedno vztrajal pri moralnih argumentih za austerity (vrnitev k naravi, preprosti skromnosti, krepostnemu življenju, askezi ipd.), ki pa jih je povsem povozil in razveljavil kapitalizem. Rousseau ni imel sreče: kapitalizem je izbruhnil ravno tedaj, ko je oznanjal svojo vero v »naravnega človeka«, pojem asketske nepokvarjenosti. Ekonomski argumenti za trošenje so tedaj tako rekoč čez noč izničili moralne argumente za abstinenco in varčevanje. Zdaj ni bilo več nobenega dvoma: za prosperiteto, rast in stabilnost je nujno trošenje. Kapitalizem pač ni bil združljiv z glorificiranjem strogega varčevanja, ampak z glorificiranjem potrošnje. Če trošiš, drugim omogočaš dohodek. Če ne trošiš, drugim dohodek presahne. Družba ni gospodinjstvo: gospodinjstvo lahko varčuje, pa še vedno ohranja dohodek, toda ko začne varčevati družba, se dohodek zmanjša vsem. Kapitalizem je ljudem obljubljal »dobro življenje«, o katerem je govoril Aristotel, toda pogoja za »dobro življenje« ni videl v askezi, ampak v trošenju.

Argumenti o škodljivosti potrošnje in zveličavnosti abstinence so s prihodom kapitalizma izgubili stik z realnostjo. Toda potem je stik z realnostjo izgubil sam kapitalizem. Že Adam Smith, avtor Bogastva narodov (1776) in prvi ideolog kapitalizma (z nevidno roko trga vred), je ob koncu 18. stoletja poudaril, da je kapital varčevanje, da torej kapitalizem temelji na zategovanju. Kako nastane kapital? Tako, je bil prepričan Smith, da nekateri posamezniki ne trošijo, ampak raje varčujejo in te prihranke potem investirajo v podjetja – profiti so nagrada za njihovo askezo, abstinenco, žrtvovanje. Ker so krepostni in moralno vzvišeni, ne trošijo, ampak – drugače od moralno inferiornih množic – varčujejo, tako da je kapitalizem sad njihovega junaškega žrtvovanja.

Smitha je dobrih 100 let kasneje dopolnil Max Weber: v sloviti Protestantski etiki in duhu kapitalizma (1905) je dokazoval, da kapital nastane zato, ker podjetniki varčujejo in ker živijo asketsko (ne trošijo, trdo delajo, dajejo na stran ipd.), to pa počnejo zato, ker verjamejo, da je taka božja volja. Weber, ki je »odkril« povezavo med ekonomijo in religijo, med kapitalizmom in vero, je bil prepričan, da je varčevanje prvi pogoj za investiranje, rast, prosperiteto in stabilnost, pri čemer ni skrival, da je varčevanje stvar vere. Če ne verjameš v Boga, ne moreš verjeti v varčevanje. Weber ni glorificiral le varčevanja, ampak je legitimiral tudi verske in moralne argumente za varčevanje kot temelj kapitalizma.

Karl Marx se je v Kapitalu (1867) strinjal s Smithom: ja, kapital je stvar varčevanja. Ja, le varčevanje je lahko pripeljalo do take akumulacije kapitala, takih investicij in take prosperitete. In ja, to varčevanje je imelo masivne razsežnosti. Toda varčevale niso junaške »asketske« elite, ampak proletarske množice (da ne govorimo o suženjski delovni sili v kolonijah), ki so bile plačane tako slabo in ki so živele v taki revščini, da trošiti sploh niso mogle, ali bolje rečeno, elite so pri plačah proletarskih množic tako varčevale, da so lahko same pobrale ogromne dobičke, ki so jih potem prelevile v tisti magični »investicijski kapital«. Ni kaj: taka količina kapitala ne bi mogla nastati s pobožnim, krepostnim varčevanjem elit.

Ergo: kapitalizma ne poganja prostovoljno, krepostno, versko uglašeno varčevanje elit, ampak neprostovoljna beda proletarskih množic, ki so v varčevanje prisiljene. »Varčevanje je za množice, kopičenje kapitala pa za elite,« pravi Schui. A da ne bo kakega nesporazuma: Marx tem zgodnjim kapitalistom ni odrekal zaslug – s kapitalom, ki so ga pridobili z izkoriščanjem »asketskih« množic, niso gradili dekadentnih gradov kot njihovi srednjeveški predhodniki, ampak podjetja in tovarne, s čimer so človeštvo odpeljali v novo dobo. Zdaj smo kakopak v novem srednjem veku: elite ne gradijo tovarn, ampak dekadentne gradove. In seveda: kapital se še vedno kopiči zaradi neprostovoljnega varčevanja množic, obsojenih na nizke in vse nižje plače. Logika je itak taka kot nekoč: ali delaš za mezdo – ali pa stradaš. Elite s tem res veliko privarčujejo.

Od rok do ust je dolga pot!

Toda koncept varčevanja je preživel. Ko je bilo konec I. svetovne vojne, so skušale evropske vlade krizo – nizko rast, visok javni dolg in nestabilne javne finance – odpraviti s strogim kolektivnim varčevanjem. V Britaniji so se celo vrnili k »zlatemu standardu«: trošili so le toliko, kolikor so imeli kritja v zlatu. Toda to »zlato fiskalno pravilo«, ki ga je poganjala naravnost teološka vera v zveličavnost in odrešilnost zlata, ni vrnilo rasti, znižalo dolga in stabiliziralo javnih financ. Ravno nasprotno: krizo je le še poglobilo. Krizo so odpravili, ko so opustili »zlati standard«, ko so torej začeli ponovno trošiti. Za varčevanje so spet obstajali le verski in moralni, potemtakem neekonomski in utopični argumenti: vera v »mistično« moč zlata – vera v »odrešitev«, ki jo lahko prinesejo le askeza, le abstinenca, le varčevanje. Varčevanje je bilo stvar vere, ni pa prinašalo rasti, prosperitete in zdravih javnih financ. V Nemčiji je malce kasneje na oblast prineslo Hitlerja.

Britanski ekonomist John Maynard Keynes, avtor Splošne teorije zaposlenosti, obresti in denarja (1936), je v času velike finančne in gospodarske krize, v tridesetih letih prejšnjega stoletja, slavil trošenje, ne pa varčevanje – v varčevanju je videl glavnega krivca za ekonomsko stagnacijo. Sploh pa: če ekonomija stagnira, potem težko kaj privarčuješ. Od tod njegov poziv: država naj v času krize troši. Ekonomije ne moreš stimulirati z varčevanjem, sploh pa ne v času krize. Če hoče država že ravno varčevati, naj varčuje v času buma, rasti in prosperitete.

Ekologija in neoliberalizem bi se težko poročila, toda nekaj ironije je v tem, da sta vstala hkrati – na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Friedrich Hayek, avtor razvpite Poti v hlapčevstvo (1944), Keynesov veliki rival in duhovni oče sodobnega neoliberalizma, je po drugi strani slavil varčevanje, v katerem je videl nekaj krepostnega – nekaj, kar rasti ne ovira, ampak jo stimulira. Državi je predpisal strogo varčevanje – askezo, abstinenco, austerity. Toda tudi njegovi argumenti za varčevanje so bili le moralni in politični. Njegovo rezoniranje je šlo namreč takole: če država troši in investira, pomeni, da posega v gospodarstvo in trg – če posega v gospodarstvo in trg, pomeni, da se obnaša kot tiran in diktator – če se obnaša kot tiran in diktator, pomeni, da ogroža svobodo. Ergo: če država troši, investira in stimulira rast, si ob svobodo. Svobodo lahko zagotavlja le trg, je trdil Hayek, zato je treba vse odločitve prepustiti trgu, njegovi nevidni roki, ki na dolgi rok popravi vse napake, odpravi vse motnje in reši vse krize. Na dolgi rok? Ja, na dolgi rok nas čaka nagrada. Ali bolje rečeno: varčevanju sledi nagrada – »odrešitev«, »posmrtno življenje«. Žrtvovanje v sedanjosti je pot do nagrad v prihodnosti – kdor se žrtvuje v tuzemskem življenju, bo nagrajen in zveličan v nebesih, v posmrtnem življenju. Hayek, ki je razmišljal kot Jezus, je v trgu videl nekaj magičnega in perfektnega, podobnega Bogu. Njegovi argumenti za varčevanje potemtakem niso bili le moralni in politični, ampak tudi verski.

Ekonomija je bila zanj stvar vere. Tako kot moraš verjeti, da je trg nekaj perfektnega in idealnega, moraš verjeti, da bodo tvojemu varčevanju sledile nagrade in da boš posmrtno – na dolgi rok, heh – zveličan. Toda ko ekonomija postane stvar vere in ideologije, kot je postala pod neoliberalci, izgubi stik z realnostjo.

Ni vsak dan nedelja!

»Predlagateljem strogega varčevanja svoje ideje v zadnjih 2500 letih ni uspelo ekonomsko upravičiti,« pravi Florian Schui. Za varčevanje – askezo, omejevanje potrošnje, austerity – so imeli vedno »le verske, moralne in politične argumente«. Toda moralni in politični argumenti za varčevanje niso dovolj tehtni, tako da je »strogo varčevanje v sedanji obliki le velika polomija«. Še več: »Povsem jasno je, da strogo varčevanje krize ni skrajšalo, ampak jo je podaljšalo in poglobilo.«

Nihče ne pravi, da bo strogo varčevanje na vekomaj preprečevalo vrnitev rasti – ne, na dolgi rok se bo rast vrnila kljub strogemu varčevanju, toda na dolgi rok smo vsi mrtvi, kot je nekoč rekel Keynes. Še huje: če se rast na dolgi rok vrne, če torej med varčevanjem in vrnitvijo rasti obstaja daljši časovni presledek, potem je težko reči, da med obojim – med varčevanjem in rastjo – sploh obstaja kaka vzročna povezava. Ne, varčevanje ni končna rešitev ekonomskega vprašanja.

Ironija pa je v tem, da »ekonomskega vprašanja« sploh ne bi smelo več biti, vsaj ne na Zahodu, saj je »bogastva dovolj za zagotovitev udobnega življenja vsem v večini zahodnih držav«, kot pravi Schui. Nato dodaja: »S pravimi politikami – morda tudi z odpravo strogega varčevanja – bi si lahko znatno rast relativno hitro povrnili.« Problem so kakopak prave politike, prave poteze – ekonomska stagnacija namreč navadno porodi katastrofalne politične poteze, ki življenje uničijo večini ljudi.

Toda ko ugotavljamo, da cilj ekonomije ni brezmejna rast, ampak udobno ali dobro življenje, o katerem je predel že Aristotel, ne smemo pozabiti, da je sam Keynes svaril tudi pred dobrim, udobnim življenjem, ko bi ljudje delali le še tri ure na dan in imeli več »kvalitetnega« prostega časa – tedaj bi začeli razmišljati o »nesmiselnosti« svojega življenja, kar bi jih hudo potrlo in pognalo na rob živčnega zloma.