Ljubezen je čudna reč

za

Happy end.

Ljubezen je čudna reč – melanholični nokturno v ritmu Chopina – se začne s happy endom: ostarela newyorška geja, George (Alfred Molina) in Ben (John Lithgow), oba umetnika, se lahko po štiridesetih letih skupnega življenja končno tudi poročita. Toda ko se poročita, ne moreta več živeti skupaj.

Georga, glasbenega učitelja v katoliški šoli, namreč takoj vržejo iz službe. Ker pa ostaneta brez dohodka in stanovanja, sta prisiljena živeti ločeno – prvi pri prijateljih, drugi pri sorodnikih. Ko se poročita heteroseksualca, se jima odprejo vsa vrata – ko se poročita geja, se jima vsa vrata zaprejo. Vsem sta v napoto. Ko se poročita, se morata prilagoditi. Ko se poročita, zakona ne moreta konzumirati. Kar je ironično, celo groteskno: zdaj, ko se geji lahko poročajo, imajo manj pravic kot prej, ko se niso smeli. V čem je štos? Preden sta se poročila, je bilo vse okej, pa četudi so vsi vedeli, da sta geja – zdaj je vse narobe: ker vsi vedo, da vsi vedo, da sta geja! Z legalizacijo istospolnih porok se legalizirata – in institucionalizirata – tudi nelagodje in homofobija. Kot da so geji s porokami “izdali” neki tajni konsenz, skrivni družbeni pakt. Toda predsodki niso le slepota, le nagla pomanjkanja kisika, ampak norost: homofobična družba happy enda ne privošči niti gejema, ki sta skupaj že 40 let. Koliko heteroseksualcev pa ostane skupaj toliko časa? In končno, to, da imamo opraviti z ostarelima gejema, res ni naključje – istospolnost je vgrajena v Manhattan. Ali bolje rečeno: geji in lezbijke so gradili kulturo, estetiko in imidž Manhattna. Tako kot je gejevska senzibilnost ustvarila Vesno, najpriljubljenejši slovenski film, je ustvarila tudi Manhattan, po katerem še najbolj hlepijo prav heteroseksualci.