Medena koža

Umetnikov mladostni portret.

Če je film animiran, še ne pomeni, da je veselica. Spomnite se le Valčka z Baširjem, Folmanovega avtobiografskega animiranega dokumentarca, v katerem se skuša nekdanji izraelski vojak spomniti, kaj je leta 1982 počel v bejrutskih palestinskih begunskih taboriščih Sabra in Šatila, kjer so falangisti pobili 2.000 palestinskih civilistov. Animirani film je bil tu medij, ki je naredil strašno travmo znosno in sploh predstavljivo.

V kamboški Sliki, ki je ni (prav tako dokumentarni in avtobiografski), so vlogo animacije odigrale diorame. Nič drugače ni bilo v Perzepolisu. In nič drugače ni v Medeni koži, avtobiografskem animiranem dokumentarcu, le da tu strašna travma, ki je predstavljiva in “priklicljiva” le s pomočjo animacije, ni povezana s kako kolektivno zgodovinsko travmo, ampak z osebno travmo Junga Henina, enega izmed obeh korežiserjev, korejske sirote, ki jo je leta 1971 posvojila belgijska družina. Barva kože: medena, so zapisali uradniki. Medena koža, remiks animacije, dokumentarca, avtobiografije in arhivskih družinskih posnetkov, je tako hibridna kot identiteta samega Junga, remiksa Korejca in Belgijca, ki je preziral obe svoji identiteti, korejsko in belgijsko, in ki je skušal obleči fantazijsko identiteto, magari samurajsko, tako da je sporočilo tega filma – delikatno in eterično pregnetenega z bolečimi spomini na outsiderstvo, stigmatiziranoast, izkoreninjenost, osamljenost, preobčutljivost in avtodestruktivnost, na hude kazni, ki so ga doletele (za pobege od doma in male goljufije), na modno muho, v katero so Belgijci prelevili posvajanje azijskih otrok, na maman, ki je v njem videla le “malega Azijca” in ga silila v baletni pas de deux – na dlani: identiteta je fantazija.

(Kinodvor)