Spremeniti je treba igro, ki jo igramo

Pred časom je trener enega od klubov iz lige NBA, mislim, da denverskih Nuggetsov, takole razložil svoj pogled na košarkarsko igro: »Zakaj bi z igrišča umaknil igralca, ki je zgrešil deset metov zapored? Kdo mi jamči, da naslednjih desetih ne bo zadel?«

Danes sem prepričan, da v tej razlagi tiči ključ za razumevanje celotne zgodovine demokratičnih volitev na območju nekdanje Jugoslavije: moštva, ki izgublja, ni treba kar zamenjati. Kajti kdo ve, morda se bo prav jutri razigralo.

Zakaj menjavati politično elito, ki že četrt stoletja ne dela nič drugega, kot da krade in uničuje, kar je zapustil totalitarni, neljudski komunistični režim? Kajti pri menjavi lahko beka, ki je zgrešil že deset metov, zamenja prav tako nenatančen bek. Eden od njiju je levičar, drugi desničar, eden ima vtetovirano peterokrako, drugi križ, nobeden pa ni vreden piškavega oreha. (op.ur. – v originalu je pisalo pol k....)

Baudrillard je trdil, da je ameriška dvostrankarska ureditev najpopolnejša enostrankarska ureditev. Toda zdaj vemo, da so balkanske večstrankarske ureditve še popolnejše. Naše mainstreamovsko politično polje je kolonizirano, na njem očitno ni prostora za »nove« in »napredne sile«. Politično polje so poselili smrtonosni virusi in bakterije, odporni proti volitvam, celo proti uličnim protestom in ognju. Kaj pa razmeroma »nove« stranke, kaj je z njimi? Kot vemo, virusi mutirajo.

V drugih državah, nastalih po razpadu Jugoslavije, so se stranke na oblasti vsaj formalno menjavale, v Črni gori pa so od leta 1945 na oblasti komunisti. Resda reformirani komunisti, pa vendar. Đukanović in ekipa sta leta 1989 po množičnih delavskih protestih, ki jih je iz Beograda vodil Slobodan Milošević, prevzela partijo in državo. Reformirana Komunistična partija Črne gore se danes imenuje Demokratična stranka socialistov in je članica Socialistične internacionale. Zmagala je na vseh volitvah po letu 1989.

Vladavina reformiranih črnogorskih komunistov je bila in je kontrarevolucija, ki še traja.

Če bi črnogorsko komunistično vodstvo iz leta 1946 lahko sodilo današnjim, reformiranim komunistom, je jasno, da bi jih obsodilo zaradi veleizdaje. Razsodbo bi utemeljilo zelo preprosto. Krivi ste, ker je tisto, kar ste razglasili za obdobje uvajanja parlamentarne demokracije, tranzicije, razglasitve neodvisnosti in vključitve v EU in Nato, v resničnem življenju prineslo nekaj popolnoma drugega: fašizacijo, vojno, rast brezposelnosti, odpravljanje delavskih pravic, privatizacijski rop, komercializacijo zdravstva in šolstva, vse večjo neenakost, deindustrializacijo in desekularizacijo.

Med črnogorskimi liberalci je priljubljena teza, da tukajšnja demokracija ne deluje, ker v državi ni še nikoli zmagala opozicija. V Bosni in Hercegovini je, recimo, volitvam že nekajkrat sledila zamenjava oblasti. In kakšno izboljšanje, naj mi kdo pove, je to prineslo?

Tisto, kar je obveljalo za posledico črnogorske lenobe (»Kdo se bo mučil še z menjavanjem oblasti?«), je v resnici, verjemite mi na besedo, redek primer balkanskega pragmatizma. Pri vhodu v stavbo zavoda za zaposlovanje v Baru je več mesecev visel napis »Nezaposlenim vstop prepovedan«. Kaj bi se pretvarjali – kdo je sploh že kdaj dobil službo na borzi dela? Kdo je sploh kdaj videl, da bi se po volitvah karkoli zares spremenilo? Zakaj bi torej državljani z volitvami vznemirjali oblast?

Bil je en sam trenutek, ko se je zdelo, da se je začela oblikovati dejavna politična alternativa, to je bilo med lanskimi protesti v Bosni in Hercegovini. Bili so levi, nadnacionalni in usmerjeni proti vsej politični eliti. V nekem trenutku, na dan, ko so se protesti razširili v Sarajevo in ko je zagorelo poslopje predsedstva, je sistem dejansko razpadel: policija se ni odzvala, ni planila nad uporne državljane, protestniki so, ne da bi se jim kdo postavil po robu, vstopili v predsedstvo, funkcionarji, na katere so tam naleteli novinarji, pa sploh niso vedeli, kaj se dogaja. Toda zgolj bes, kakorkoli divji že je, ni nikoli dovolj. Protesti so se spremenili v vaje iz neposredne demokracije: protestniki so prirejali plenume, ki so bili, kot se je izkazalo, približno tako učinkoviti kakor sestanki anonimnih alkoholikov. Nazadnje so v Bosni pred kratkim potekale splošne, seveda demokratične volitve, na katerih so tako kot leta 1991 zmagale etnične elite. Sistem je spet popolnoma stabiliziran.

Dobro, kaj naj torej storimo? Dragan Markovina, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti v Splitu, misli, da je edino, kar se lahko napravi v Bosni, tole:

»... če želi levica družbo, v kateri deluje, kakorkoli spremeniti, se mora nujno odpovedati ideji sodelovanja v oblastnih strukturah na etnijah utemeljene družbe in mora napraviti vse, da bi takšno družbo razgradila. Ali je dovolj močna, da vzpostavi avantgardno sceno, zbere ljudi, ki znajo kritično razmišljati in delovati z obrobja, v celoti prezre ozemeljsko razdeljenost države in zgradi vzporedno družbo v obliki lastnega šolstva in državljanske univerze, bo pokazal čas. Kaj takega je seveda težko verjeti, toda morda nas bo presenetila.«

To v bistvu pomeni: spreminjanje zgolj načina igre ali menjavanje igralcev, ki ne zadevajo, ni dovolj, spremeniti je treba igro, ki jo igramo.

Zveni utopično in malo verjetno? Vsekakor. No, leta 1979 ni bila videti ravno prepričljiva niti distopija, ki se je uresničila leta 1989. Pa smo jo vendarle doživeli.