Potrebujemo zakonce Reusing in ne politično ekonomsko varčevalno čredo

V četrtek, 28. 11. 2014, je STA objavila novico, da je po oceni Evropske komisije osnutek proračunskega načrta Slovenije »pretežno skladen z evropskimi proračunskimi pravili, a država mora sedaj izvesti načrtovane ukrepe, da bo v prihodnjem letu dejansko odpravila presežni primanjkljaj«. Ob tem je komisija opozorila, da je napredek pri izvajanju strukturnih fiskalnih ukrepov omejen, in pozvala k pospešitvi. V sklopu načrtovanih ukrepov za odpravo presežnega javnofinančnega primanjkljaja v prihodnjem letu je tudi znižanje izdatkov za plače v javnem sektorju, zato se predvideva, da bo ta ukrep izveden.

Istega dne je Evropska komisija objavila dokument Annual Growth Survey 2015 oziroma Letni pregled rasti 2015 (AGS 2015). In v njem kot ponavadi najdemo klasičen besednjak tako imenovanega Evropskega semestra, recimo »Responsible growth-friendly fiscal consolidation«. V vseh teh letih politike rasti prijazne fiskalne konsolidacije se je sicer število brezposelnih v EU28 povečalo iz 17,2 milijona na 24,4 milijona brezposelnih (oktober 2008 – oktober 2014). In ko smo ravno pri trgu dela – AGS 2015 uvaja v poglavju »strukturne reforme« inovativen besednjak na področju zaščite delavcev: »Employment protection rules and institutions should provide a suitable environment to stimulate recruitment, while offering modern levels of protection to both those who are already in employment and those looking for a job«. Dekodirano v slovenski jezik: moderne stopnje zaščite zaposlenih na trgu dela pomenijo znižane stopnje zaščite zaposlenih na trgu dela.

A medtem ko si Evropska komisija izmišljuje vedno nove besedne zveze za vedno isto fiskalno/varčevalno/strukturno/reformistično politiko, ko predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi poziva države k prilagoditvam plač, saj je »znižanje plač eden od redkih možnih ukrepov za krepitev konkurenčnosti, ki je na voljo državam z evrom« (spoštovani g. Draghi, očitno je poleg g. Mramorja tudi vam kaj malo mar za 153. člen Temeljne pogodbe o delovanju Evropske unije (TPEU), ki eksplicitno določa, da plačna politika ni v pristojnosti Evropske unije), se v zadnjem času pojavlja vse več zelo konkretnih dvomov v to isto politiko fiskalno strukturnega discipliniranja, oprto z političnim oklepom Evropskega semestra oz. t. i. Trojke.

Kot je pisala Darja Kocbek v Mladini, »je Mednarodni denarni sklad (IMF), ki je eden od treh članic trojke mednarodnih posojilodajalcev, končno priznal, da je ravnal napačno, ko je v letih 2010 in 2011 od prezadolženih držav zahteval varčevanje. Kot piše publicist Mike Whitney na Counterpunch, v poročilu, ki so ga pripravili v raziskovalnem oddelku sklada, IMF zdaj priznava, da bi moral počakati, da bi gospodarstvi EU in ZDA dosegli trajnostno rast in šele potem zahtevati zmanjšanje proračunskega primanjkljaja in javnih izdatkov. To opravičilo pa ni iskreno, saj so na IMF dobro vedeli, kakšne bodo posledice zahtevane politike varčevanja, pa so kljub temu pri njih vztrajali, da bi zadovoljili tiste, ki sklad vodijo. Zdaj se od svojih odločitev ograjujejo zgolj zato, da bi ljudi prepričali, da je vse skupaj bila le ena velika napaka, razlaga Whitney. Medtem ko je IMF vztrajal pri zahtevah za zmanjšanje javnih izdatkov in proračunskega primanjkljaja, so centralne banke zasipavale finančne trge s sveže natisnjenim denarjem. Andrew Huszar, ki je sodeloval pri pripravi programov varčevanja, je priznal, da je bilo to zasipavanje z denarjem veliko reševanje bogatih.«

Ta teden, natančneje 24. 11. 2014, je Mednarodna organizacija dela (ILO) objavila raziskovalno poročilo Productive jobs for Greece. In v tem poročilu je že v uvodnih besedah zapisano, da je potrebno preučiti tempo in politično kombinacijo fiskalne konsolidacije zato da se ne bi spodkopalo prizadevanj za okrevanje.

Nemška zakonca Volker in Sarah Reusing iz Wuppertala sta še veliko bolj konkretna, je pisal Boštjan Videmšek v Delu. Pred dvema letoma sta namreč na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu vložila tožbo proti neznanemu storilcu za zločin proti človečnosti, ki naj bi ga po njunem mnenju v Grčiji z varčevalno politiko zagrešila tako imenovana trojka (Evropska komisija, Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka) in odločevalna skupina finančnih ministrov držav članic EU. »Tožbo za zločin proti človečnosti sva vložila, ker bi rada kot državljana Nemčije in Evropske unije storila vse, kar je v najini moči, da se sistematizirano in množično razgrajevanje socialne države – predvsem sistema javnega zdravstva – v Grčiji ustavi. Ne le v Grčiji, seveda. Zločin proti človečnosti je mogoče dokazati, če za to obstaja namen in so posledice množične ali sistematizirane. Po najinem mnenju gre v Grčiji za oboje, a vse skupaj nas čaka trdo delo,« sta v telefonskem pogovoru z novinarjem Dela Boštjanom Videškom povedala zakonca Reusing, ki sta se poleti povezala s socialno kliniko v Atenah, kjer prostovoljci zbirajo pričevanja (primere) ljudi, ki so zaradi posledic zaporednih varčevalnih memorandumov hudo zboleli ali pa so se njihova življenja tako ali drugače sesula.

V Sloveniji se je po uradnih podatkih število revnih oziroma socialno izključenih med leti 2007 in 2013 povečalo iz 335.000 na 410.000.

Naši državni vrhovi pa vmes bodisi panično lovijo nemško francoske vlake, bodisi se skrivajo za zavezami Evropski komisiji, ko pa je potrebno, da se v Evropskem parlamentu načelno in jasno opredelijo do položaja tihega arhitekta luksemburške davčne oaze, zdaj pa predsednika Evropske komisije Jeana Clauda Junckerja, pa v veliki večini pohlevno sledijo tihi parlamentarni večini, ki je glasovala proti nezaupnici zanj.

Dajmo reči bobu bob: besednjak tipa »rasti prijazna fiskalna konsolidacija« je politično ekonomska implementacija črednega nagona z izjemno visoko socialno in ekonomsko ceno.

To, kar potrebujemo, so zakonci Reusing in ne politično ekonomska varčevalna čreda.