Revščina je najbolj nevarna, ko postane nekaj normalnega
Kdaj je revščina najbolj nevarna? Ne takrat, ko se začnemo zavedati, da na poti do trgovine srečamo vedno več brezdomcev. Tudi takrat ne, ko poslušamo, da so otroci prisiljeni hoditi lačni v šolo. Prav tako ne takrat, ko ljudje začenjajo umirati od lakote, mraza ali iz obupa. Revščina je najbolj nevarna, ko je več ne zaznavamo, nas več ne skrbi, o njej ne razpravljamo več. V tej točki revščina preneha biti začasna kriza, problem, ki ga je treba premagati in tragedija, ki jo je treba obžalovati. Revščina v tej točki postane nekaj stalnega, zakoreninjenega v sistemih in strukturah naše družbe. Takrat revščina ni več nekaj nespodobnega, ampak je nekaj normalnega.
Ally Fogg v Guardianu za Veliko Britanijo piše, da je to točko že dosegla. To svojo tezo utemeljuje s primeri. V Nottinghamu so zaprli razdelilnico hrane. Mestni svet je revne najprej pozval, naj pridejo po hrano, nato pa je tistim, ki so prišli, zavrnil pomoč, do katere so po zakonu upravičeni kot ljudje v stiski. Konzorcij dobrodelnih organizacij je objavil poročilo, v katerem ugotavlja, da se je število ljudi, ki v razdelilnicah prejemajo hrano, potrebno za tri dni preživetja, povečalo s 128.697 na 913.138 v dveh letih.
V Sheffieldu so akademiki objavili analizo o vplivu reform na socialnem področju v mestu. Ta je pokazala, da so te reforme prizadele prebivalce zelo neenakomerno. Tisti, ki so jih najbolj prizadele, so izgubili petkrat več od tistih, ki so jih prizadele najmanj. Dobrodelna organizacija Homeless Link poroča, da naraščanje števila brezdomcev, ki se sicer povečuje pri ljudeh vseh generacij, pri mladih leti v nebo. Organizacija Joseph Rowntree Foundation je v letnem poročilu o revščini navedla, da revščina ni zgolj posledica brezposelnosti, saj je dve tretjini ljudi v preteklem letu sprejeli delo za plačo, ki ne omogoča preživetja.
Niti enega od primerov, ki jih poročilo navaja, nacionalne radiotelevizije niso objavile v poročilih, za nekatere izmed njih glavni časopisi niti na notranjih straneh niso našli prostora. To ni le krivda medijev, saj glavne politične stranke nočejo razpravljati o takšnih temah, kot je plača, ki omogoča preživetje, opozarja Ally Fogg. Nismo prva generacija, ki se sooča z varčevanjem. Utegnemo pa postati prva generacija, ki bo postala ravnodušna do grozot, ki jih povzroča.