Kritika / Oblaki nad Sils Mario

Lahko noč, mamica!

Filmi nam že od nekdaj dopovedujejo dvoje: prvič, da se igralki – filmski ali gledališki – ne more zgoditi nič hujšega od tega, da se postara, in drugič, da ni nič hujšega in grozovitejšega od igralke, ki se postara. Spomnite se le filmov Vse o Evi (Joseph L. Mankiewicz), Mila ptica mladosti (Richard Brooks), Premiera (John Cassavetes), Persona (Ingmar Bergman) in Ameriška noč (François Truffaut). Valetina Cortese je bila v Ameriški noči tako zapita in nevrotična, da si ni mogla zapomniti niti teksta, Gena Rowlands je bila v Premieri na robu živčnega zloma, Liv Ullman je v Personi obnemela, Geraldine Page je v Mili ptici mladosti zbežala iz kinodvorane, ko je na svojem vratu zagledala gubo. Vse so igrale “ostarele” igralke.

In seveda, Bette Davis, ki je ostarelo igralko igrala v filmu Vse o Evi, je zasenčila in odpihnila njena mlada fenica, mala zarotnica, ki se ji za nameček vrine še za osebno asistentko. Tako je to, hoče reči film – Bette Davis odpihne zarotnica, a tudi sama je verjetno nekoč zarotniško odpihnila kako ostarelo zvezdnico. Ženska si zasluži, da pade, saj se je lahko povzpela le ilegalno, makiavelistično, s spletko. Jasno, vse te panseksizme so posneli klasiki. In jasno, moški tega “problema” nimajo – vedno se “graciozno” starajo. Junaško. No, superjunaško. Nič grozljivega, mučnega ali pošastnega ni v njihovem staranju. Au contraire – vedno odpeljejo najlepšo in najmlajšo bejbo.

V Oblakih nad Sils Mario, ki jih je posnel novodobni klasik Olivier Assayas, se ta “grozljivka” zgodi Marii Enders (Juliette Binoche), gledališki zvezdnici, ki se vrne v Švico, da bi nastopila v gledališki predstavi Maloja Snake, v kateri je zablestela pred dvajsetimi leti, toda nastopila naj ne bi v vlogi, ki jo je lansirala, ampak v stranski vlogi – v “njeni” vlogi naj bi igrala Jo-Ann Ellis, mlada, hormonska, škandalozna vzhajajoča zvezda, ki jo igra Chloë Grace Moretz, lahko pa bi jo igrala tudi Lindsay Lohan. Maria se je postarala, zato jo čaka kazen, celo ponižanje – vloga ostarele ženske, ki jo pretenta, zasenči, odpihne, osmeši in uniči smrklja. Mario – ki jo med Alpami tolaži njena lojalna asistentka, Kristen Stewart (njena Bibi Andersson, če smo že ravno pri Personi, ali pa njena Irm Hermann, če bi v Oblakih nad Sils Mario videli rimejk Fassbinderjevih Grenkih solz Petre von Kant) – kakopak zgrabi nelagodje v kulturi, ki od ženske zahteva, da nikoli ne dozori, da se nikoli ne postara, da na vekomaj veke ostane smrklja, pač taka, kot je bila pri osemnajstih ali dvajsetih, in da se, če ne gre drugače, pomladi, magari na silo, in to do groteskne neprepoznavnosti, recimo kot Meg Ryan ali pa Renée Zellweger. Klasiki delajo filme, filmi pa ženske.

(Kinodvor)