Kritika / Preden zaspim

zadržan

Memento.

Ženske imajo “probleme”, ko se postarajo, nam kažejo nekateri filmi (npr. Oblaki nad Sils Mario), spet drugi filmi pa nam kažejo, da imajo ženske “probleme”, še preden se postarajo.

Spomnite se le vseh tistih – bolj ali manj televizijskih – filmov, v katerih se ženska poroči, potem pa se izkaže, da je moški, s katerim se je poročila, v resnici sociopat, psihopat, morilec ali kaj podobnega. Ženske spijo! Tudi Nicole Kidman v trilerju Preden zaspim, posnetem po bestsellerju S.J. Watsona, zaspi, toda ko se zjutraj zbudi, se prejšnjega dne ne spominja. In ko se ji spomin čez dan ravno vrne, ponovno zaspi. Pred trinajstimi leti je doživela “nesrečo” (vsaj tako so ji rekli), tako da se ji zdaj ponavlja “neskončni dan”, v katerem ji njen mož (Colin Firth) vedno znova pojasni, kdo je on in kdo je ona, njen psihiater (Mark Strong) pa, kdo je on in kje je kamera, s katero naj nadaljuje s tajnim videografiranjem svojega življenja. Žensko zlahka zlorabljaš, ker se naslednji itak ničesar več ne spomni, sporoča tale film, ki nas, kot se pač za telenovelo spodobi, po glavi tolče s “presenetljivimi” obrati in “šokantnimi” razkritji, toda ko se vse umiri, je sporočilo še patriarhalnejše: ker se ženska na moške ne more zanesti (kaj šele na zgodbe, ki jih pripovedujejo!), nujno potrebuje moža. In ja, nujno potrebuje happy end, pa četudi je perfektno zakonsko življenje le nateg, da ne rečem posilstvo.

(Cineplexx)