Je demokracija zdaj res rešena?

»Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije,« piše v obrazložitvi sklepa, s katerim so ustavni sodniki Janeza Janšo začasno spustili na prostost. Če je bilo v postopkih represivnega aparata, sodstva ali državnega zbora zoper Janšo karkoli narobe, bi po mnenju ustavnih sodnikov »lahko nastale težko popravljive škodljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta«. Ustavni sodniki sporočajo, da ne delajo posebne usluge Janezu Janši, ker bi bil Janez Janša. Ampak zato, ker je poslanec, politik. Nerodno.

Poleg tega so se s tem mnenjem pridružili tistim, ki vedno, kadar se Janez Janša znajde v kolesju pravosodja, trdijo, da morajo biti dokazi zoper njega posebej čisti in neizpodbitni. Ne, ker je politik, ker je Janez Janša.

Trdnost dokazov, pa tudi spoštovanje postopkovnih pravil in jamstev v postopku zoper njega in njegova soobsojenca, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča, se je tehtala in bila potrjena na vseh treh instancah v sodnem sistemu, na prvi stopnji, na višjem in vrhovnem sodišču. Tako kot tudi v primeru nekega drugega poslanca, ki je moral v zapor, Srečka Prijatelja. In tudi Prijatelj se je nazadnje obrnil na ustavno sodišče, a ustavni sodniki njegove ustavne pritožbe niso sprejeli v obravnavo.

Seveda, primera sta različna, neprimerljiva, eden je bil prej izvoljen kot pa obsojen in nasprotno. Prijatelj tudi ni Janša. Prijatelj je politik, ki je plačal za svoje grehe. Ker bi politiki, ki vodijo državo, morali izpolnjevati najvišja družbena merila glede vedenja in ravnanja. Ustavni sodniki policistom, tožilcem in sodnikom, hote ali nehote, sporočajo nasprotno – da morajo sedaj oni izpolnjevati najvišja (višja kot sicer) merila pri pregonu politikov. Tudi v še odprtih kazenskih postopkih zoper Janšo.

Ljudem so ustavni sodniki s posebno občutljivostjo v Janševem primeru, zagotovo nehote, poslali sporočilo, ki ga je nekaj dni pred odločitvijo ustavnega sodišča najbolje ubesedil nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič: »Nič nimam proti absolutno prednostni obravnavi ustavne pritožbe zaprtega poslanca. Toda glede na število zaprtih bi morala biti zahteva za presojo ureditve uklonilnega zapora tisočkrat bolj prednostna, ne pa da že tri leta čaka na ustavnem sodišču, da se je usmilijo. To kaže na nemoč in neenako obravnavo tistih, ki se znajdejo v uklonilnem zaporu.«

Kaj je večja grožnja demokraciji? Skoraj 11 tisoč zaprtih, ki že tri leta čakajo na presojo ustavnega sodišča, ali gre morda pri tem, da so morali v zapor zgolj zato, ker iz takega ali drugačnega razloga niso poravnali globe za prekršek, za neustaven poseg v človekove pravice? Ali pa je večja grožnja demokraciji zaprt opozicijski poslanec, ki naj bi po mnenju treh različnih sodišč storil kaznivo dejanje med opravljanjem politične funkcije? Retorično vprašanje, na katero je ustavno sodišče našlo odgovor … In priznalo svojo zmoto s tem, ko je skoraj sočasno z Janševim urgentnim primerom, potem ko je imelo zahtevo varuhinje človekovih pravic tri leta (!) v predalu vendarle razveljavilo uklonilni zapor.

Nenavadni odgovori ustavnega sodišča na družbeno pomembna vprašanja ustvarjajo vtis politične pristranskosti. Ravno takšne odločitve ustavnih sodnikov najbolj škodijo ugledu ustavnega sodišča. Tudi zaupanju v njegovo odločanje v prihodnosti, njegovi veljavi, moči. Po nepotrebnem omajani ugled ustavnega sodišča škodi tudi demokraciji in parlamentarizmu, ki naj bi ju to ustavno sodišče z odločitvijo o začasnem Janševem odhodu iz zapora varovalo.

Ustavno sodišče si bo sedaj vzelo čas, najprej bo presojalo zakon o poslancih in ugotovilo, kako je s poslančevim mandatom. Hkrati bo tehtalo tudi domnevno neustavne prvine odločitev sodišč v primeru Patria. V vmesnem času pa bo še vedno pravnomočno obsojeni politik brez težav hodil v parlament in vodil SDS.