Kritika / Zimsko spanje

zelo za -

Bilo je nekoč v Anatoliji.

Turško Zimsko spanje, dobitnik Zlate palme, je epos o zimi, ki ji sledi zima. Epos o vojni spolov in banalnosti patriarhalnega zla. Aydin (Haluk Bilginer), nekdanji igralec, ki vodi anatolski jamski hotel, v katerem mu družbo delata dve ženski, njegova žena (Melisa Sozen) in njegova sestra (Demet Akbag), se navzven dela svetovljana in liberalca (piše kolumne, stalno je obdan s knjigami, polna usta ima teatra ipd.), toda navznoter je naivno zaplankan in zadušljivo konservativen, ošaben do žensk in vzvišen do vseh, ki mu “služijo”.

V burnih, dolgih dialogih – bodisi z obema ženskama ali pa s svojimi “podrejenimi”, podnajemniki in osebjem – se dela globokega in tehtnega, toda njegova mizantropija vedno priplava na površino. Kot smet. Če hočete videti, kako patriarhat odnose med moškimi in ženskami spreminja v ekonomijo, zatemnjeni teater izkoriščanja in poniževanja, si poglejte tale filmos, remiks Bergmana in Čehova, ki namiguje, da si je moške izmislil patriarhat in da bi brez njega izgledali le še kot eks igralci. Zlo izgine le, če mu pustiš, da se zgodi.