Smrt politike

Geslo »manj je več« velja tudi v slovenski politiki. Leta 2014 smo imeli troje volitev, evropske, državne, lokalne. Imeli smo tudi en referendum. Veliko možnosti za neposredno demokracijo, za podeljevanje kazni in nagrad, za iskanje odrešiteljev.

In kaj se je zgodilo? Konec decembra je zaupanje v politiko enako, če ne manjše kot pred dvema letoma, v času protestniških vstaj, v času, ko je veljalo, da so vsi politiki »gotofi«. Stranka Mira Cerarja je poleti na že tretjih predčasnih volitvah zapored dobila 34,5 odstotka glasov, kar je bilo za stranko brez resne organizacije, programa, stranko, ki je nastala nekaj tednov pred volitvami, strašansko velik uspeh. A taisti novi stranki od trenutka, ko je prevzela oblast, priljubljenost pada. Iz meseca v mesec je manjša. Danes jo podpira tako čez palec samo tretjina nekdanjih volivcev.

Nepredstavljivo? Seveda, če ne živiš v Sloveniji, kjer se je to enkrat že zgodilo. Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića je nastala in uspela na zelo podoben način, a se potem hitro potopila v politično inferiornost. Zmagala je na volitvah 2011, letos pa je zbrala nekaj manj kot tri odstotke glasov, njen derivat, zavezništvo bivše premierke Alenke Bratušek pa samo štiri poslanske sedeže. Britanska komika John Oliver in Andy Zaltzman sta temu rekla »speed democracy«.

Prevelika pričakovanja so vedno povezana z razočaranjem, tudi v politiki so očarani hitro razočarani. Zaupanje, ki so ga volivci po sporu med Alenko Bratušek in Zoranom Jankovićem, ta je namreč pomladi zrušil vlado, izkazali pravičniškemu Miru Cerarju, je bilo nerealno. V politiki namreč velja pravilo, da vladaš na način, na kakršnega zmagaš na volitvah. Miro Cerar je na volitvah zmagal z gesli o pravičniški politiki, z gesli o moralni prenovi političnega sistema, z gesli o prečiščenju. V resnici je to nekoč govoril že Marjan Podobnik.

Cerarjeva predvolilna politična retorika pa ni imela nikakršne nove vsebine, Cerar ni govoril o omnipotentnosti finančnih ustanov, o nespametnih potezah bruseljskega varčevanja, o pomenu javnega dobrega in državne lastnine. Prenova, ki jo je napovedal, je bila zgolj moralna, kot da moralno ravnanje ni prvi pogoj za kakršnokoli politično udejstvovanje. Miro Cerar ni bistveno drugačen od političnega razreda, ki nam je vladal zadnjih deset in še nekaj let.

Sama politična krepost pač ni dovolj, pravzaprav ne pomeni ničesar. Kriza v Sloveniji ni finančna, ni moralna, kriza je politična, gre za krizo političnega sistema, za krizo kapitalizma. Medtem ko je na tretji poti ujeta evropska politična levica vseskozi opozarjala na konservativno revolucijo z desnice, ki je želela omejevati temeljne svoboščine in organizirati uniformiranost mišljenja, so ta levica in njene slovenske izpeljave pozabile, da se prava konservativna revolucija dogaja skozi denarne tokove, skozi neoliberalizem, skozi prevlado političnega in ekonomskega kapitalističnega razreda. Krize v Slovenijo niso ustvarili pokvarjeni politiki, kriza je del političnega sistema, je del sveta krivičnosti.

Hujša od tehnokratske politike, ki vzdržuje status quo, je moralistična tehnokratska politika, ki obljublja prenovo brez prenove, ki svoja dejanja utemeljuje na morali, četudi so zaradi vsebinske reprodukcije starega nemoralna. Ali z besedami sociologa dr. Rastka Močnika iz nedavnih Mladininih Alternativ: »Politiki, ki zastopajo kompradorsko buržoazijo, nas zalivajo z moralističnimi izlivi. Prav zato širijo pravljico, da bi bilo s kapitalizmom vse v redu, če bi le bili njegovi nosilci etični in moralni. S tem poskuša na eni strani disciplinirati svoje članice in člane – na drugi strani pa uspavati izkoriščane množice.« Ko danes govorimo o smrti politike, o smrti političnega razreda, imamo v mislih konec politike, ki izumlja nove rešitve. Vse, kar imamo danes, je ciklično ponavljanje starega, istega z nekaj odtenki morale. In treba je biti tudi pošten, imamo Združeno levico, ki dejansko odpira prej zamolčane teme.

Lahko smo seveda manj radikalni, novi vladi se je uspelo dogovoriti z javnim sektorjem, prišel je »določen mir«, ki v predbožičnem času pomeni večjo potrošnjo, večja je tudi gospodarska rast, politika je zadihala in ne pada iz afere v afero. Tudi odnos vladajoče politike do opozicije in javnosti se je spremenil, retorika o levem fašizmu je (začasno) utihnila, politika je postala socialno občutljivejša. Res je, da ima vlada v svoj ustroj vgrajeno sistemsko motnjo, prevelika moč Karla Erjavca je destruktivna, a če ji bo uspelo vladati štiri leta, bo političnemu razredu vrnila del izgubljenega zaupanja. 36-poslanski sedež Stranke Mira Cerarja pomeni veliko politično moč. Kdor ima veliko moči, ima hkrati veliko odgovornosti. In to razočarani volivci tudi vedo …

Če bi to vlado primerjali z vladami pred njo, bi se zaslužila razmeroma visoko oceno. A bodi dovolj političnega pragmatizma! Pragmatično soočenje s politično realnostjo je Slovenijo pripeljalo tja, kje je. V državo, ki si ne upa odločati o sami sebi.