EU prosi za pomoč »agresorja«

Veselje zahodnih analitikov zaradi padca vrednosti rublja je kratkovidno, saj gospodarska vojna z Rusijo škodi vsem, tudi zahodu, Rusija pa ima resne razloge, da svoje politike ne spremeni.

Padec vrednosti rublja je razveselil številne stratege ameriške zunanje politike, ki v težavah Rusije vidijo prve učinke sankcij, nekateri pa zaradi prvih znakov gospodarske krize upajo celo na »spremembo režima« v Rusiji. Toda nič ne kaže, da bodo sankcije res privedle do takšnega učinka. Da bodo povzročile škodo, v to seveda ne gre dvomiti. Toda popularnost Vladimirja Putina ostaja velika, politika ZDA in EU pa tudi Rusiji ne daje veliko manevrskega prostora. Večina ruskih analitikov se strinja - in v to je očitno prepričan tudi ruski predsednik - da je dramatičen padec cen nafte na svetovnih trgih predvsem rezultat dogovora najvišjih predstavnikov ZDA in Savdske Arabije, ki na ta način z »naftnim orožjem« tolčejo predvsem po svojih največjih nasprotnikih - Rusiji, Iranu in Venezueli. Samo Rusija na primer potrebuje za običajno polnjenje svojega proračuna ceno nafte na ravni okoli 105 dolarjev za sodček, danes pa so te cene že pod 70 dolarji in še naprej padajo. Savdska Arabija pa lahko dosega dobičke, res sicer manjše, tudi ko je cena komaj okoli 30 dolarjev za sod.

Toda po drugi strani ima tudi takšna politika »kolateralne posledice«. V izgube so že potisnjeni ameriški proizvajalci nafte in plina iz skrilavcev, škotski in kanadski naftarji, da o ceni, ki jo plačuje evropsko gospodarstvo zaradi izgube velikega ruskega trga, niti ne govorimo. Rusija se je zaradi zahodne finančne blokade res znašla v težavah, toda po drugi strani je sklenila velike projekte s Kitajsko in Turčijo. Kitajska, ki je nad nizkimi cenami nafte sicer navdušena in se ekonomsko krepi, pa je po najnovejših napovedih pripravljena pomagati Rusiji tudi finančno. Posledica sankcij bo zato tesnejše povezovanje Rusije in Kitajske, kar pa znova ni dobro za EU. Izolacija države, ki ji pomaga danes že res največje gospodarstvo na svetu - kitajsko - je zato verjetno nevarna iluzija in nedosegljiv cilj. Zahod je rusko predhodnico Sovjetsko zvezo s cenami nafte, ki so dosegale samo nekaj dolarjev (7-15) na sodček pritiskal tudi med leti 1985-1990, toda Rusija je od tedaj pa do danes vendarle razvila tržno gospodarstvo, se bolj odprla in razvila nove panoge industrije. Leta 1990 so državljani tudi lahko upali, da bodo spremembe pozitivne, danes pa imajo izkušnjo z obdobjem Jelcina, ki je plesal pod taktirko zahoda, medtem ko so državo, ki se je utapljala v revščini in je dobesedno razpadala, ropali oligarhi. Popuščanje ZDA bi za Rusijo pomenilo perspektivo, ki so jo zarisali Brzezinski in drugi ameriški jastrebi in bi po oceni ruskih analitikov dolgoročno vodilo v podrejanje ZDA in v razpad države. Glede na vse to ni verjetno, da bi sankcije v Rusiji lahko »delovale«, pa čeprav bo Rusom standard tudi v naslednjih letih nezadržno padal. Sicer pa so to lahko spoznale ZDA celo na primeru lastne, povsem neuspešne polstoletne izolacije veliko manjše in bolj uspešno izolirane (ter ZDA bližje) Kube, ki jo je ameriški predsednik Barack Obama pravkar, paradoksalno, končal v istem trenutku, ko so ZDA uvedle nove sankcije - ruskemu Krimu.

Pri tem večina analitikov, ki se v zahodnih medijih naslaja zaradi (pričakovanega) padca vrednosti rublja, pozablja, da tudi zahod čakajo novi izdatki posledic sankcij in zaradi nujnosti finančne pomoči in neprestane podpore novega »zaveznika« - Ukrajine. Ukrajinski predsednik sicer napoveduje, da bo letošnji vojaški proračun povečan z enega na pet odstotkov BDP-ja in da se pri izdatkih za vojsko ne bo varčevalo, ker »nas je vojna naredila močnejše.« Toda to so seveda smo floskule, ki z realnostjo nimajo veliko zveze. Agencija S&P je namreč pravkar znižala oceno vrednosti ukrajinskega dolga za še eno stopnjo, tako da je trenutno samo še eno vrednost nad stopnjo »smeti« oziroma oznako »CCC«, pri čemer so analitiki prepričani, da je bankrot Ukrajine skorajda že neizbežen. Bruto družbeni proizvod ukrajinskega gospodarstva je namreč samo letos upadel za 7 odstotkov, ob že prejetih lanskih 15 milijardah kreditov pa Ukrajina potrebuje nov finančni paket v višini 17 milijard dolarjev. ZDA in EU trenutno pripravljata nov aranžma v višini 12 do 15 milijard dolarjev.

Vendar to ni najbolj presenetljivo. Presenetljivo je nekaj drugega - da namreč EU in ZDA pri tem reševanju Ukrajine pričakujeta veliko pomoč - Rusije, ki jo sicer opisujeta kot »agresorja« v Ukrajini. »Tu mora biti ruski prispevek v tem paketu«, je namreč dejal ekonomski komisar EU Pierre Moscovici v pogovoru za Bloomberg v Washingtonu. Odločitev o tem naj bi bila sprejeta že v januarju. »To je res ironija. Evropa in ZDA so uvedle hude sankcije zoper Rusijo zaradi napada na Ukrajino, toda istočasno EU želi, da Rusija finančno pomaga Ukrajini, medtem ko obtožuje Rusijo, da je izvršila invazijo na Ukrajino... Gre že za popolno norost ali kaj drugega ?« se sprašuje eden od prodornih ekonomskih analitikov. Ruski predsednik vlade Medvedjev je na te »ponudbe« posredno odgovoril že pred nekaj dnevi, ko je dejal, da je Rusija v ukrajinsko gospodarstvo doslej že vložila veliko, da je »od tega utrujena« in da tega ne namerava več početi v prihodnje, pač pa bo odslej z Ukrajino poslovala samo tam, kjer bodo ugotovili vzajemne koristi. Rusija je na različne načine v Ukrajino doslej večinoma nepovratno vložila več deset milijard dolarjev.

Pri tem pa je večina medijev, ki so spremljali nedavni sprejem ameriškega zakona, ki določa nove sankcije zoper Rusijo, pozabila omeniti nekatere pomembne »podrobnosti« v tem zakonu, zaradi katerih bi bila ruska pomoč Ukrajini ob njihovem dejanskem izvajanju povsem neverjetna. Ne le, da omenjeni zakon Ukrajini omogoča ameriško vojaško pomoč ter finančno pomoč v višini 350 milijonov dolarjev za nakupe orožja, pač pa odreja tudi petdeset milijonov dolarjev za korporativne prevzeme in privatizacijo v ukrajinski plinski in naftni industriji, trideset milijonov dolarjev za izvajanje protiruske propagande na televizijskih kanalih in spletu v državah nekdanje Sovjetske zveze, dvajset milijonov dolarjev za »demokratične organizacije« v Ukrajini ter šestdeset milijonov dolarjev, ki bodo preko ameriških organizacij, kot so na primer National Endowment for Democracy, uporabljeni za različne nevladne organizacije oziroma v podporo »vladavini pravne države«, za krepitev »odgovornosti in transparentnosti« in podobno. V novem ameriškem zakonu je Rusija jasno označena tudi kot kršilka Sporazuma o jedrskih izstrelkih srednjega dosega, kot »nevarnost za ZDA« in kot država, ki jo je zato potrebno »pozvati k odgovornosti.«

To bi lahko bil uvod za umik ZDA iz omenjene pogodbe, če pa bi tudi Ukrajina izstopila iz Konvencije o neširjenju jedrskega orožja, pa bi Rusija na svojih mejah lahko kmalu dobila državo, v kateri bi bili komaj 300 kilometrov od ruskih glavnih mest nameščeni jedrski izstrelki. Tudi ukrajinski parlament je že razglasil, da bo Ukrajina v skladu s »Strategijo 2020« do leta 2020 postala »vojaška država«, da bo država za vojaške namene porabila pet in ne samo en odstotek bruto družbenega proizvoda in v naslednjih nekaj letih za oboroževanje porabila tri milijarde dolarjev, postavila vse vojaške enote v stanje stalne pripravljenosti, mobilizirala nacionalno gardo ter se priključila zvezi NATO - če bodo seveda vse ostale članice, tudi Slovenija, za takšen predlog, ki bi zagotovo vodil v vojno z Rusijo.

Ukrajinska grivna pa medtem vztrajno pada in to še hitreje kot rubelj - še v začetku leta jih je bilo za en dolar potrebno plačati okoli 8000, jih je danes potrebno odšteti okoli 16 000. Ceno za to pa bodo na koncu plačali tudi evropski davkoplačevalci.