+ + + + +
Damir Urban, nekdanji frontman kultne reške rockovske skupine Laufer, ki je razpadla sredi devetdesetih let, je kmalu zatem ustanovil zasedbo Urban & 4, v katero je vključil še štiri uveljavljene reške glasbenike.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + + +
Damir Urban, nekdanji frontman kultne reške rockovske skupine Laufer, ki je razpadla sredi devetdesetih let, je kmalu zatem ustanovil zasedbo Urban & 4, v katero je vključil še štiri uveljavljene reške glasbenike.
Laufer je bil pretežno kitarski bend, ki je izhajal iz postpunkovske tradicije, glasbeni izraz skupine Urban & 4 pa je bil opazno drugačen in manj surov. Idejni vodja novega benda pa je že s prvim albumom (Otrovna kiša, 1996) obveljal za avtorja, ki pozorno spremlja svetovne glasbene smernice in jih vključuje v svojo glasbo.
Toda že z naslednjo ploščo (Žena dijete, 1998) je obveljal tudi za zrelega glasbenega ustvarjalca, ki se ne glede na pričakovanja občinstva in medijev iz albuma v album spreminja. Takratni album je bil uspešnica in Urban se je zaradi njega znašel v samem vrhu hrvaškega mainstreama. Sledilo je nekoliko daljše nekreativno obdobje, ki ga je prekinila izdaja solidnega, k rockovskim koreninam obrnjenega albuma Retro (2004). Temu je po zamenjavi kitarista Tončija Radića z mladim Luko Tomanom sledil še producentsko najboljši, idejno pa verjetno najslabši album doslej, Hello! (2009).
Po daljšem premoru je skupina Urban & 4 zrela in uigrana
© Milica Czerny Urban
Po petih letih diskografskega premora (če odmislimo kratki plošček Kundera iz leta 2012) se Urban zdaj vrača. Plošča Mamut dokazuje, da je Urban & 4 več kot uigrana, kompaktna skupina glasbenikov, ki se po slabih dveh desetletjih utrjevanja položaja na glasbenem zemljevidu nekdanje Jugoslavije zdaj lahko znova prepuščajo ustvarjalnim užitkom. Zdi se, da se po novem večinoma ukvarjajo s smrtjo (Kada se voda povuče, Pasolini, Dva metra, Leteći Holandez) in z intimno-izpovedno liriko (Sutra ćemo pričati, Priđi mi bliže, Malo je, Gluposti u dvoje), ki jo izražajo v besedilnem in glasbenem (vokalnem) smislu s popolno interakcijo med člani benda.
Pop formo, prepoznavno s prejšnjega albuma, je tokrat zamenjal bolj minimalističen, manj dostopen glasbeni izraz, ki ga spremljajo prepoznaven, čeprav nekoliko izzivalnejši Urbanov vokal in daljši atmosferični vložki, zlasti v komadu Venecija tone.
Mamut je očitno plošček, ki za Urbana in štirico pomeni prelomnico. Gre za glasbeni izdelek visoke umetniške in glasbene vrednosti, kakršnega lahko ustvari le dovolj zrel in samosvoj avtor ali skupina. Mamutsko.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi