»Maček Muri je postal takšen hit kot Golica. Ali pa Sveta noč. Ko ne veš, zakaj udari, ampak udari z vso silo.«

Jelka Reichman je tista gospa, ob omembi katere odrasli v mislih pri priči odjadrajo nazaj v otroštvo, otroci pa z žarečimi očmi predte postavijo kup slikanic in pokažejo na njeno ime, izpisano na naslovnici Miškolina, Šivilje in škarjic, Cepecepetavčka, Levega devžeja, Zmaja Direndaja ... ter seveda Mojega prijatelja Pikija Jakoba in Mačka Murija. Z ilustracijami teh in še marsikatere druge slikanice se je uveljavila kot ena naših najvidnejših ilustratork, o čemer pričajo številne nagrade, tudi tri za življenjsko delo (nagrada Hinka Smrekarja, Levstikova in Župančičeva nagrada). Hkrati pa je ena naših najbolj priljubljenih ilustratork, saj pri nas skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj ene slikanice z njenimi podobami.
Jelka Reichman je tudi prijetna gospa, ki skupaj z možem Marjanom ter mucema Mikijem in Naomi živi na robu Ljubljane, v hiši, ki sta jo zgradila s prihranki in v kateri med drugim hrani obsežno zbirko punčk, medvedkov in najrazličnejših starin. Nedavno je praznovala 75. rojstni dan.

Ko sva se dogovarjali za intervju, ste mi omenili, da še vedno ne mine december, ko ne bi bili zasuti z delom. Kaj ustvarjate te dni?

Zaposlenost, o kateri sem vam govorila, je resnična. Ampak povezana je tudi z mojimi leti, kajti lahko si enako priden, vsak dan vstajaš zgodaj in delaš, in mogoče z leti postaneš celo še večji perfekcionist, pri delu in vzdrževanju stanovanja ... telesne zmogljivosti pa upadajo. A delala bom, dokler mi bodo oči služile in dokler me bodo še hoteli. Seveda je naravno, da se delo z leti vse bolj umika. Prostor dobivajo mlajši ilustratorji, in to je prav. Še vedno pa sodelujem z otroškima revijama Ciciban in Cicido, torej z založbo Mladinska knjiga, ki je moja matična založba in sem ji že ves čas zvesta. Ustvarjam tudi za otroško revijo Mavrica, ki jo izdaja založba Družina.