Kritika / Marina

zadržan +

G. Granata.

Zadnje čase so nas preplavile filmske biografije, nekatere odlične (G. Turner), druge katastrofalno slabe (Grace Monaška ali Jobs). Marina, biografija slovitega pevca Rocca Granate, je nekje vmes. Toda to je le navidez biografija Rocca Granate – bolj ko namreč gledate ta film, bolj se zdi, da gledate nostalgično biografijo Marine, štikla, s katerim je leta 1959 zaslovel.

Ja, Rocco Granata je blestel tudi z drugimi štikli (in ja, v naslovih so bila običajno ženska imena, recimo Irena, Julia, Maria, Carolina, Sarah, Jessica ipd.), toda z Marino se je tako zlepil, da se zdi, kot da je bil one-hit wonder (tako kot prejšnja Coninxova biografiranka, belgijska “pojoča nuna” Jeanine Deckers, alias Soeur Sourire, ki je leta 1963 globalno zaslovela s štiklom Dominique, svojim edinim hitom). Marina je bila prava senzacija, globalni hit (tako huronski, da so Nemci schlagerfilm Marina posneli že takoj naslednje leto!), “nastala” pa je v Belgiji, med italijanskimi rudarji, ki jih je tja, v stahanovske flandrijske rudnike, po II. svetovni vojni poslala obubožana Italija. Med temi gastarbajterji je bil Salvatore Granata (Luigi LoCascio), Kalabrijec, ki mu je kmalu sledila tudi družina, vključno s harmoniko, s katero je briljiral mali Rocco (Cristiaan Campagna & Matteo Simoni), ki pa ni hotel v rudnik – da bi se izognil očetovi usodi, se je raje oprijel muziciranja. Sestavil je bend, žgal po plesiščih in veselicah, toda proti sebi ni imel le zagrenjenega očeta in imigrantske revščine, ampak tudi ksenofobijo in predsodke belgijske večine ter prezir lokalnega trgovca, očeta brhke Helene (Evelien Bosmans), ki jo je gledal, ko je pel Marino. Ergo: Marina – sicer B-stran singelce, ki jo je “pilotirala” Manuela – je potrebovala veliko disidentske, imigrantske, generacijske tesnobe in veliko kulturnih šokov, da bi nastala, toda ko jo poslušate, ne bi nikoli rekli, da je nastala iz upora.