Pop in gledališka outsiderja

Domači dvojec Silence se po izidu predzadnjega studijskega albuma Vein, a Tribute to a Ghost iz leta 2004 praktično ni več pojavljal v klasičnem koncertnem kontekstu. Ko sta leta 2012 izdala novi album Musical Accompaniment for the End of the World in ga potem konec leta 2012 tudi predstavila na prvem pravem povratniškem koncertu, ni nikogar presenetilo, da sta napolnila ljubljanski Kino Šiška.

Dobro leto pozneje smo ju vsi, ki smo preživeli konec sveta (oziroma vsaj tisti, ki smo se dokopali do vstopnic), v družbi simfonikov lahko slišali v še večji, a prav tako razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Tik pred nedavnim skokom v novo leto pa sta pripravila še koncertno izkušnjo na velikem odru ljubljanske Drame. Tudi ta koncert sta seveda razprodala in spet potrdila, da sta ena bolj priljubljenih domačih zasedb.

Čeprav so bili repertoarji vseh naštetih koncertov v dobršni meri sestavljeni iz skladb z zadnjega albuma in so bili vsakič v ospredju glas Borisa Benka in klavirja Primoža Hladnika in za te priložnosti pridruženega člana Igorja Vićentića, se obiskovalci vseh treh s »tišino« nismo predozirali. Vsak koncert je bil namreč zgodba zase.

Zadnja v Drami je bila, prizorišču primerno naslovljena Tišina med predstavama, denimo osredinjena z izvedbami glasbe iz sodelovanj z gledališčniki Tomažem Pandurjem, Matjažem Pograjcem in Ano Tomović. S tem smo dobili vpogled v ustvarjalno okolje, ki Silence v zadnjem desetletju najbolj navdihuje, pa čeprav sta se v uprizoritvenih umetnostih bolj kot na lastno pobudo znašla na pobudo kreativcev, ki spreminjajo podobo sodobnega gledališča in plesa. Gledano retrospektivno je bil intimnemu karakterju njune glasbe gledališki oder verjetno že ves čas pisan na kožo. Nekako jima je bil morda celo usojen.

V prehodu iz popularnoglasbenega v gledališkoglasbeni kontekst dvojec ni bistveno spreminjal podobe svojih skladb. Sintpop z začetkov se je resda umaknil akustičnim, predvsem klavirskim aranžmajem, toda prepoznavno silenceovsko razpoloženje je ostalo. To je bilo še bolj očitno prav na prednovoletnem koncertu, kjer so bile »gledališke« skladbe in skladbe z zadnjega albuma postavljene v koherenten scenosled, najopaznejša razlika med njimi pa je ta, da imajo slednje vsaj na prvi posluh nekoliko bolj ulovljiv pop apil. Tokratni koncert je bil drugačen tudi zato, ker je bilo šest skladb menda šele prvič izvedenih v živo. Toda tudi če tega ne bi vedeli, bi bila izkušnja z zasedbo nova. Tokrat predvsem zaradi intimnejšega prostora, ki je glasbo Silence bržkone predstavil v njeni najlepši podobi.

Za konec še nekaj besed o pregovorni temačnosti dvojca. Humorja in duhovitosti v njuni glasbi morda resda ni, a vokalist Benko med skladbami zanju poskrbi z zabavnimi pripombami (tudi na svoj račun). Za dobro razpoloženje in smeh pa sta poskrbela že z vabilom na koncert, v katerem sta obiskovalce malodane pozvala, naj s sabo brez skrbi prinesejo spalne vreče. No, spal ni nihče ...