zelo za
Višja sila nam izriše kristalno jasno, snežno belo, sončno razsijano, estetsko čisto, vivaldijevsko sliko sodobne patriarhalne družine: ženska misli na otroke, moški misli le nase.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
zelo za
Višja sila nam izriše kristalno jasno, snežno belo, sončno razsijano, estetsko čisto, vivaldijevsko sliko sodobne patriarhalne družine: ženska misli na otroke, moški misli le nase.
Kaj je narobe s to sliko? Čakajte, da idilična švedska družina – ata Tomas (Johannes Kuhnke), mamika Ebba (Lisa Loven Kongsli) in njuna otroka – prispe na smuko v idilične francoske Alpe, kjer sede v idilično restavracijo z razgledom na idilične Alpe, s katerih se nenadoma utrga niti malo idilični plaz, ki zdrvi proti idilični restavraciji: mati zgrabi otroke, da bi jih zaščitila pred katastrofo, oče pa zgrabi telefon in panično, strahopetno zbeži. Toda plaz zgreši restravracijo. Šlo je le za lažni alarm. Moški – oče, patriarh – je v trenutku krize izpadel teslo, najšibkejši člen. Družino prestrelijo nelagodje, dvomi, tesnoba, napetosti, hlad in neudobne tišine. Pred njo pa še pet dni alpske idile. Višja sila – Ni je več po švedsko – sproži plaz, ki zastavi nekaj zoprnih vprašanj o idiličnosti nuklearne družine, zveličavnosti patriarhalnega reda, samoumevnosti “glavne” moške vloge, banalnosti alfa arogance in varnosti družinskega življenja (kot oblike preživetvenega instinkta in predsmrtne izkušnje), pa tudi o smiselnosti počitnic. Počitnice so stres, skoraj katastrofa. Ljudje se običajno ločijo po vrnitvi s počitnic. Bog – višja sila pač – je očitno ta, ki najbolj dvomi v svetost zakonske zveze.
(Kinodvor)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi