Vzpon rasizma

Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je psihoanalitik Jacques Lacan francosko javnost zmedel z dvema času neprimernima družbenopolitičnima napovedma. Ena je bila vrnitev religije v jedro družbenega življenja, celo njena zmaga nad emancipatorično politiko, filozofskim radikalizmom in znanstvenimi revolucijami. Že ta napoved je bila videti popolnoma neprimerna, saj je bila izrečena v času, ko je duh študentskih in delavskih protestov s konca šestdesetih let še prežemal evropsko družbeno realnost, Lacanova druga napoved pa je bila nezamisljiva. Napovedal je vzpon rasizma in potemtakem skrajno regresijo v političnih lekcijah, ki so jih prinesli krvavi dogodki 20. stoletja, zlasti druga svetovna vojna s svojim sistematičnim iztrebljanjem Judov in drugih »degeneriranih« skupin (Romov, homoseksualcev, hendikepiranih ...). A čeprav sta bili ti napovedi za opazovalce in akterje levičarskih političnih prevratov nezamisljivi, moramo danes, 35 let po začetku neoliberalne kontrarevolucije, neizbežno ugotoviti, da sta triumf religije in vzpon rasizma postala trda realnost našega kapitalističnega vsakdanjika.

Ob izteku leta medije po navadi preplavijo razmišljanja o dogodkih, ki so zaznamovali minulo leto. Za marsikoga bi bila to bržkone gospodarska kriza, ki še vedno pustoši po Zahodu, spet za druge povezovanje levice na evropski ravni. Ustrezen kandidat za dogodek leta je najbrž tudi agresivni vzpon skrajno desničarskega populizma. Krepitev tega je sicer zaznamovala evropsko politično realnost že dlje časa, toda evropske volitve 2014 so prinesle neprijetno streznitev (zmaga UKIP v Veliki Britaniji in Nacionalne fronte v Franciji). Poleg tega smo bili priče razmahu zunajparlamentarnih oblik skrajno desničarskega populizma, ki je dosegel vrhunec v nemškem gibanju Pegida (Patriotski Evropejci proti islamizaciji Zahoda). To gibanje samo sebe razume kot civilnodružbeno pobudo, vendar gre v resnici za organizirani rasizem, ki se skuša maskirati v voljo ljudstva. Pegidovci si poskušajo prilastiti geslo množičnih protestov proti represivnemu sistemu Nemške demokratične republike s konca osemdesetih let: »Mi smo ljudstvo.« Seveda pa Pegida ni nikakršen predstavnik ljudstva, temveč združenje ljudi, ki jim je skupen prezir do muslimanov in ki so si dokončno vzeli pravico do besede.

Sovraštvo do muslimanov je nasploh postalo bistveni del sodobnega evropskega rasizma in v tem pogledu Pegida ni gibanje, ki bi bilo v nasprotju s politično realnostjo. Ravno nasprotno, njegovi privrženci odkrito trdijo, kar je uradni politični in medijski diskurz od konservativne desnice do zaskrbljenih liberalcev med vrsticami sporočal vse od napadov na WTC 11. septembra 2001 – da na ravni pojavnosti ni mogoče razlikovati med muslimanskim vernikom in islamskim skrajnežem ter da je islam v svojem jedru ekstremistična religija.

Težava je v tem, da uradna politika sistematično mistificira islamske skrajneže.
Sovraštvo do muslimanov je postalo bistveni del sodobnega evropskega rasizma.

Vrnimo se še za hip k Lacanu, ki med drugim zapiše: »Ko naš užitek začne tavati v temi, lahko njegovo mesto zaznamuje zgolj Drugi, s pogojem, da smo od njega ločeni. Od tod določene fantazme, ki ostanejo skrite, dokler se ne mešamo z njim. Drugemu lahko pustimo njegov način uživanja zgolj, če mu ne vsilimo našega, če ga torej nimamo za manj razvitega.« Govor o užitku stvari seveda zaplete, vendar hkrati osvetli družbene mehanizme, ki zaostrujejo realnost gospodarske in politične krize. Treba si je samo ogledati zbirko fantazem, ki jih današnji Evropejci projicirajo v ekonomskega, političnega in verskega drugega. Ta drugi je danes najprej musliman, ki je razglašen za nazadnjaškega, barbarskega, nerazvitega, mentalno tako rekoč v srednjem veku. Vendar se stvari tukaj ne ustavijo, saj imamo tudi znotraj kulturno in politično na videz homogene Evrope svojega ekonomskega drugega, ki se imenuje Grk, Španec, Portugalec, Slovenec ... skratka Južnjak. Delitev na Evropo dveh hitrosti je privedla do zaostrenega položaja, kjer so prebivalci držav, ki niso sposobne odplačevati mednarodnih posojil ali ki razmišljajo o politično-ekonomskih alternativah, nemudoma razumljeni kot »subjekti, za katere se predpostavlja, da uživajo« (če uporabim posrečen izraz, ki ga je še v osemdesetih letih predlagal Mladen Dolar). Poudarek je seveda na predpostavki užitka in iz te predpostavke se poraja cela vrsta družbenih fantazem, projiciranih v tega drugega. Ta očitek seveda ne prihaja toliko od uradne politike ali od kreditodajalcev, temveč najprej od prebivalcev gospodarsko močnejših držav, ki sebe vidijo kot tiste, ki garajo ter živijo v kombinaciji blaginje in odrekanja, ekonomskega drugega, se pravi prebivalce kriznih držav, pa dojemajo kot zajedavce, ki zgolj lenarijo in računajo na finančne injekcije iz tujine.

Takšno mnenje javno zastopa marsikateri desni populist, ekonomski »strokovnjak« ali novinar. Da o raznih anonimnih spletnih komentatorjih ne govorimo. Na vrhuncu grške dolžniške krize smo v zahodnih medijih (tudi v Sloveniji) zasledili množico časopisnih prispevkov in spletnih komentarjev, v katerih so avtorji izražali frustracijo, da lenuhi odžirajo davkoplačevalski denar, da gre naš krvavi pot v nič, skratka, da drugi krade naš užitek. Za vladajočo politiko je bilo to napačno detektiranje seveda strateško pomembno, saj je dopuščalo gladko delegiranje njihove lastne odgovornosti za krizo na ekonomskega drugega. Natanko na to iracionalno hipotezo kraje užitka, kjer drugi nastopa kot domnevna grožnja mojemu obstoju, meri Lacan v »pesimistični« napovedi. V danih razmerah seveda ni nobeden od najglasnejših komentatorjev hotel resno premisliti dejstva, da je v kriznih državah kombinacija divje privatizacije in finančnih spekulacij, v katerih so glavno vlogo odigrale tuje multinacionalke in finančne institucije, izvajala radikalno izkoriščanje prebivalstva. Naprtitev dolga, ki ga ni mogoče poplačati, potiska te države le še v večje izkoriščanje ter v izgubo gospodarske in politične samostojnosti. Ko torej evropski sever zmerja evropski jug z lenuhi, te »lenuhe« sočasno neizprosno izkorišča.

Seveda se je položaj z rasizmom dodatno zapletel, kajti na prvi pogled zasebna rasistična prepričanja so se začela organizirati v najrazličnejše skupine. V Franciji, ki jo je pretresel napad na satirični tednik Charlie Hebdo, takšna organizacija poteka že desetletja pod krilom Nacionalne fronte, stranke, ki je z Marine Le Pen dobila »človeški« obraz – beri: distancirala se je od očetovega odkritega antisemitizma in ga zamenjala z islamofobijo. Sicer pa je izraz »islamofobija« popolnoma deplasiran, ker z namigovanjem na psihično motnjo mistificira dejansko naravo tega družbenega pojava. Gre za rasistični antiislamizem, ki izhaja iz enačbe musliman = skrajnež. Podobno velja za homofobijo, ki je bila vedno spremljevalna komponenta političnega rasizma. Poanta je v tem, da govor o fobiji po nepotrebnem vnaša psihološko dimenzijo, ta pa neizbežno nevtralizira resen družbeni pojav, ki bi ga bilo treba razumeti v njegovem politično-ideološkem kontekstu. Pegidovci in drugi »patriotski Evropejci« ta psihologizem s pridom izkoriščajo, kar postane najočitnejše na točki, ko sami sebe predstavljajo kot varuhe zahodnih vrednot in razglašajo medijsko in politično zaroto, kakor hitro jim kdo očita rasizem.

Poglejmo nazaj v Francijo. Z vidika teze o vzponu rasizma so bile številne politične reakcije na napad rasistične, ne le ker so posameznike spodbudile k napadom na mošeje in na muslimane. Težava je v tem, da uradna politika sistematično mistificira islamske skrajneže, recimo ko ponavlja, da islamiste izzivajo karikature preroka Mohameda ali da islamski skrajneži gojijo sovraštvo do našega načina življenja ter do naših pravic in svoboščin. S tem jih predstavlja kot neumne in nerazvite in hkrati odvrača pozornost od lastne vpletenosti v genezo fundamentalizma. Tako v družbene razprave vnaša hipoteze in kreira fantazme, ki jih pegidovci in drugi desničarski populisti vztrajno ponavljajo. Seveda so napadi na civiliste obsojanja vredni, vendar se zaradi tega še ni treba zadovoljiti s fantazmo, da nas muslimanski drugi sovraži in ogroža. Brez dvoma vsak teroristični napad islamskih skrajnežev na videz potrdi ta fantazmatski scenarij, vendar konstantna uporaba tega scenarija igra ključno vlogo pri brisanju mej med vernikom in skrajnežem.

Dejansko bi bilo treba zadeve obrniti in videti, če že ne v posamenih džihadistih, pa vsaj v njihovih verskih in političnih voditeljih nekoga, ki se zaveda strateškega pomena zahodnega rasizma in z organiziranimi napadi na civilne tarče spodbuja prav enačenje muslimanov s skrajneži in teroristi. Iz krepitve rasizma obe strani – skrajni islamski voditelji, ki hočejo v lastnem okolju uzurpirati oblast, in kapitalistični Zahod, ki hoče v svojem kontekstu odpraviti razmere možnosti levičarske politike – potegneta politični dobiček, prebivalstvo pa je na obeh koncih potisnjeno v nemišljenje in čustvene odzive ter hujskano drugo proti drugemu. Napadi se skratka ne izvajajo zato, ker bi nas drugi sovražil, ampak zato, da bi se strateško spodbujalo naše sovraštvo do drugega in bi se tako zanetili nemiri, pogromi in spopadi, ki bi na videz legitimirali nadaljnje teroristične napade ali – z vidika zahodnih kapitalističnih »demokracij« – nadaljnje intervencije v muslimanskem svetu.

Medtem ko se zganja hrup glede svobode tiska in izražanja, se izrisuje realna možnost, da bodo v Evropi postopoma suspendirane druge svoboščine.

Ob napadih sta uradna francoska politika in mednarodna javnost nemudoma obnovili svojo dolgočasno in zlagano hvalnico »zahodnim vrednotam«, fetišizirali svobodo tiska in poslali vsem udeleženim stranem, zlasti pa svojemu prebivalstvu popolnoma napačen signal. Takoj se je oglasila Marine Le Pen in vzela v bran časnik, ki ga sicer niti po naključju ne bi, medtem ko so francoski patrioti (bržkone volivci Nacionalne fronte) napadali muslimane in zažigali mošeje po državi. Takoj se je odzvalo tudi vodstvo gibanja Pegida in prek realnosti napada legitimiralo svoj rasistični diskurz. Ena redkih pravilnih reakcij je (po pričakovanju) prišla od tednika Charlie Hebdo – ta je z izjavami in s karikaturami odklonil podporo teh lažnih novih prijateljev.

Pariški napadi so bili skratka še ena v seriji zamujenih priložnosti, da bi se, namesto patetičnega sentimentalizma, mahanja z nacionalnimi zastavami, deklariranja »narodne enotnosti« in grotesknega paradiranja politične elite, opravil temeljit razmislek o mehanizmih, ki vlečejo dobiček iz takšnih morilskih pohodov. Serijo vzrokov za prevlado radikalnega islama velja iskati v kapitalističnem imperializmu, za katerega se vedno znova pozablja, da je s finančnimi injekcijami in dobavo orožja bistveno pripomogel k vzponu radikalnega islama. Dosledna zahodna podpora militantnemu islamu od časov sovjetske okupacije Afganistana do nedavnih dogodkov v Libiji, Iraku in Siriji je bistveno pripomogla k skrajni marginalizaciji ali popolnemu razbitju levičarskih sil na Bližnjem vzhodu. Seveda je v interesu kapitalističnega Zahoda vse kaj drugega od levičarske alternative v muslimanskem svetu, saj bi tamkajšnja močna levica imela bistven vpliv na notranjepolitične boje v zahodnih kapitalističnih »demokracijah«.

Sicer pa, medtem ko se zganja hrup glede svobode tiska in izražanja, se izrisuje realna možnost, da bodo v Evropi postopoma suspendirane druge svoboščine, predvsem svoboda gibanja in pravica do zasebnosti. Angleški konservativci, Nacionalna fronta, Pegida in druge politične skupine to že eksplicitno zahtevajo. Vzporedno s tem vladajoča ideologija Evropo predstavlja kot nedolžno devico in množi fantazme o fanatičnem drugem, od katerih je najnevarnejša prav fantazma o islamizaciji Zahoda, saj se nanjo sklicuje tako rekoč vsako populistično gibanje v Evropi. Namesto mednarodne judovske zarote, ki je poganjala evropski antisemitizem, imajo današnji evropski populisti in skrajni nacionalisti muslimansko zaroto, po kateri naj bi muslimani sovražili zahodni način življenja in pripravljali nasilen teroristični ali postopen politični prevrat (recimo, če bo njihovo število preseglo število evropskih staroselcev).

Da ta fantazma ni omejena le na Pegido ali na volivce radikalnih desnih strank, ampak se izraža tudi v drugih političnih, medijskih in intelektualnih krogih, je vzporedno z napadi na tednik Charlie Hebdo pokazala objava najnovejšega romana francoskega pisatelja Michela Houellebecqa. Soumission (Podreditev) govori o zmagi muslimanskega predsedniškega kandidata na francoskih volitvah leta 2022; podprejo ga tako rekoč vse parlamentarne stranke, da bi preprečile zmago Marine Le Pen. To literarno delo je toliko spornejše, ker ne vzame resno možnosti, da bi v takšnem scenariju vse stranke veliko verjetneje podprle ravno Le Penovo. Houellebecq, ki je v preteklosti razburkal javnost s trditvijo, da je islam »najneumnejša religija«, tokrat sicer poskuša delovati bolj premišljeno, rekoč da se je medtem poglobil v Koran in spoznal, da muslimanska sveta knjiga ne upravičuje nasilja radikalnih islamistov. V tej dvoličnosti tiči ves problem zahodnih demokratičnih populistov, ki sebe postavljajo na privilegirano kulturno raven, s katere projicirajo svoje fantazije.

Če dogodki v Franciji kaj demonstrirajo, potem je to nujnost levičarskega odziva, med drugim v obliki historično-materialistične interpretacije. Kritika skrajnežev in odpor proti njim je nujno tudi kritika kapitalizma in odpor proti njemu.