Višje plače za pilote brezpilotnih letal

Brezposelnih je po vsem svetu vse več, plače delavcev v krizi že nekaj let padajo, toda kljub temu se najdejo tržne niše, kjer se plače zvišujejo. V ZDA je to poklic »pilota« brezpilotnega letala.

Kljub krizi, ki v zadnjih letih povzroča velike težave tudi Američanom, predvsem delavcem in ljudem z najnižjimi dohodki, je te dni ameriško vojaško letalstvo napovedalo dvig plač - za svoje pilote brezpilotnih letal. Ti piloti naj bi namreč delali pod »precejšnjim stresom« tudi zaradi pomanjkanja osebja za upravljanje z brezpilotnimi letali, prav zato pa naj bi tudi stalno zapuščali vrste ameriškega vojaškega letalstva. Kar je velik problem, saj država za njihovo šolanje porabi gore denarja. Na konferenci v Pentagonu sta Deborah Lee James in poveljnik ameriških zračnih sil Mark Welsh tako na primer priznala, da je pomanjkanje pilotov zaskrbljujoče ter napovedala zvišanje plač, da bi tako čim več sedanjih pilotov ostalo na svojih sedanjih delovnih mestih. »Glede mest pilotov imamo krizno situacijo. Gre za najbolj stresno delovno mesto, piloti pa se šolajo po najdaljši in najdražji poti... največji problem je šolanje. Šolamo lahko samo 180 ljudi na leto, vendar jih letno potrebujemo kar 300 usposobljenih, saj vsako leto izgubimo 240 že izšolanih,« je dejal Mark Welsh. Operatorji brezpilotnih letal naj bi bili pod velikim stresom predvsem zaradi »neizprosnega tempa operacij«.

Piloti so namreč nameščeni v bazah v ZDA, Nemčiji in drugje po svetu, njihova brezpilotna letala pa vzletajo na najrazličnejše operacije na tisoče kilometrov daleč od »pilotov« ter iščejo svoje obveščevalne ali tudi prave tarče. In medtem ko navaden pilot v pravem vojaškem letalu vsako leto leti le od 200 do 300 ur, piloti brezpilotnih letal letijo tudi štirikrat toliko časa, od 900 do 1100 ur letno. To pa je, po oceni poveljnika letalstva, »zelo stresna situacija, saj napake lahko stanejo življenja«. Še posebej stresna je tudi zato, ker so prav brezpilotna letala v mandatu predsednika ZDA Baracka Obame postala priljubljeno »izbrano orožje« za obračun s pravimi ali namišljenimi teroristi. Poveljnik letalstva si zato prizadeva pridobiti čim več stalnih pilotov brezpilotnih letal. V ta namen nameravajo v ameriškem vojaškem letalstvu dvigniti osnovno plačo pilotov brezpilotnih letal z 650 dolarjev na 1500 dolarjev mesečno, kar pa naj bi bil samo »prvi korak« pri izboljšanju njihovega položaja. Pri tem računajo predvsem na pripadnike Nacionalne garde in rezerve, da bi tudi na ta način dosegli več stalnih pogodbenih razmerij za vojake.

Povečanje števila teh enot pa ne bo ostalo brez posledic. V Nemčiji, na primer, od koder ameriški »piloti« vodijo brezpilotna letala tudi na oddaljenih točkah sveta, koalicijska pogodba nemške levo-sredinske vlade vsebuje določilo, v katerem piše, da nemška vlada zavrača »uboje s pomočjo brezpilotnih letal« . To določilo je bilo tudi precejšen udarec za dosedanjega nemškega obrambnega ministra Thomasa de Mazièra, ki je za program Euro Hawk, torej za brezpilotna letala, ki naj bi letela tudi v nemškem zračnem prostoru, že doslej zapravil več sto milijonov dolarjev. Nemški obrambni minister je maja priznal, da se Nemčija z ameriškim izdelovalcev znanih brezpilotnih letal Predator ter z izraelskim podjetjem, ki izdeluje brezpilotna letala Heron, pogaja o nakupu 16 takšnih letal.

Uporaba brezpilotnih letal še naprej ostaja tudi mednarodno sporna. John Yoo, pravnik, ki je za Bushevo administracijo napisal znameniti »memorandum«, s katerim je bilo kot »zakonito« razglašeno mučenje ujetnikov oziroma »waterboarding«, je že pred časom na straneh Wall Street Journala opozoril na »pravi problem Obaminega navodila glede brezpilotnih letal«.

Yoo, ki poučuje pravo na Univerzi Berkeley v Kaliforniji, je označil ubijanje teroristov iz daljave s pomočjo brezpilotnih letal kot še veliko večji napad na človekove pravice, kot pa je bil to primer z njegovim navodilom, ki je dovoljevalo mučenje zapornikov. »Namesto da bi ujeli teroriste – na osnovi česar je mogoče pridobiti najbolj pomembne informacije o Al Kaidi – se gospod Obama zanaša skoraj samo na napade z brezpilotnimi letali, s čemer se je izognil težavnim vprašanjem o zapiranju teroristov. Vendar pa te smrti iz neba osebne svoboščine kršijo še veliko bolj, kot pa jih je kadarkoli 'vodno deskanje' treh voditeljev Al Kaide,« je Yoo zapisal v svojem članku.

Ameriški predsednik se pri uporabi brezpilotnih letal izven ZDA sicer sklicuje na »samoobrambo«, ki jo dopušča tudi Ustanovna listina OZN, pa tudi na ameriško ustavo in kongresno resolucijo z dne 14. septembra 2001, ki ga pooblašča, da naj »z vso nujno in primerno silo« ukrepa zoper vse odgovorne za napade enajstega septembra, toda vse to še zmeraj ne daje prave mednarodnopravne podlage za ameriške napade v večini opisanih primerov. Vojna pravila namreč veljajo samo v času vojne in vsekakor ne pooblaščajo »civilne« CIA-e za takšne napade v oddaljenih, tujih državah. V Jemnu, kjer »droni« napadajo pripadnike Al Kaide naj bi brezpilotna letala doslej ubila 532 »sovražnih bojevnikov« in 107 civilistov. Po nekaterih podatkih pa naj bi bili napadi z brezpilotnimi letali kar desetkrat bolj nevarni za civiliste kot napadi z navadnimi vojaškimi letali, po podatkih agencij OZN pa se je število civilnih žrtev zaradi teh napadov v Afganistanu v zadnjem času potrojilo. Po podatkih senatorja Lindseya Graham, republikanca iz Karoline, naj bi ZDA z brezpilotnimi letali že do februarja leta 2013 ubile skoraj 5000 ljudi. »Ubili smo jih 4700. Včasih zadeneš nedolžne ljudi in to sovražim, toda mi smo v vojni in smo ubili nekatere pomembne voditelje Al Kaide,« je dejal dobro obveščeni senator.

Težavi sta predvsem dve. Kot je dejal nekdanji generalni inšpektor CIE Jeffrey Smith, teroristi, ki so »mrtvi, ne govorijo, hkrati pa ustvarite še več mučenikov«. Daniel Byman, direktor Centra za varnostne in mirovne študije na Univerzi Georgetown je prav tako prepričan, da »je zmeraj bolje aretirati teroriste, kot pa jih ubiti,« kajti »mrtvi ljudje pomenijo nič zgodb«. Hkrati vsak napad z brezpilotnimi letali povzroči, da se še več članov družin, v katerih je prišlo do žrtev, odloči za to, da se pridružijo upornikom. Znano je na primer, da je uboj Al Zarkavija v Iraku ameriškim silam prinesel »samo osemnajst dni miru, predno je Al Kaida začela z operacijami pod novim vodstvom.