Kitajska gradi novo »pot svile«

Nove trgovske poti proti zahodu Kitajska vse bolj varuje in utrjuje tudi z nakupi velikih evropskih desantnih ladij na zračni blazini iz razreda »Zubr«. Zadnjo jim je prodala Grčija.

Kljub gospodarski krizi v svetu Kitajska vztrajno krepi svojo vojsko, utrjuje gospodarske poti in širi svoj vpliv. Po eni strani si prizadeva ustvariti novo »pot svile« in se tako tesneje povezati s svetom, po drugi strani pa hkrati skrbi zato, da bi bile tudi njene plovne poti vedno ustrezno zavarovane. Poleg izdelave letalonosilk se v zadnjem času ukvarja tudi z izpopolnjevanjem svoje flote in nakupi sofisticirane opreme. Pri tem ji je nedavno pomagala tudi obubožana Grčija, ki je Kitajski odprodala svoje veliko vozilo na zračni blazini iz razreda »Zubr«. Ladja lahko prepelje tri tanke in 375 vojakov (skupaj 500 oseb), potuje s hitrostjo preko 60 vozlov in pristane neposredno na obali. ZDA imajo podobne ladje, ki pa so trikrat manjše. Tukaj je na primer zanimiv posnetek pristanka ruske ladje istega razreda na prepolni plaži. 

Kitajska je dve podobni ladji, ki se premikata na zračni blazini, odkupila tudi od Ukrajine, hkrati pa v svojih pristaniščih gradi še dve podobni ladji. Ker so bili ti »hoverercrafti« vsi izdelani v Rusiji ali Ukrajini, grška prodaja te ladje Kitajski ni predstavljala nobene kršitve pravil zveze NATO. Grčija je bila na ta korak po drugi strani prisiljena zaradi zelo slabe gospodarske situacije v državi, ki se 25. januarja sooča z odločilnimi parlamentarnimi volitvami. Poteza pa zagotovo ne bo všeč ZDA, kajti pet velikih ladij na zračni blazini pomeni zelo veliko povečanje kitajskih vojaških zmogljivosti. Te ladje so zlasti primerne za desante, saj lahko izjemno hitro, na velike razdalje ter dobesedno na samo obalo pripeljejo veliko število vojakov. Nakup so zato zagotovo pazljivo spremljali tudi na Tajvanu, ki ga Kitajska še zmeraj smatra za del svojega ozemlja.

Prav to kaže na očitno nevarnost, ki jo prinaša sedanje zaostrovanje zahoda z Rusijo. Neposredna posledica zahodnega pritiska na Rusijo je namreč krepitev strateškega partnerstva Kitajske in Rusije. Rusko-kitajsko strateško partnerstvo, ki je bilo zasnovano že leta 1996, predstavlja vodilno sredstvo ustvarjanja vse bolj multipolarnega sveta. Rusija ostaja vojaško in gospodarsko pomembna sila na prostoru Evrazije, Kitajska, od letos tudi uradno največje gospodarstvo sveta, pa omogoča Rusiji, da preseže vse omejitve in težave, ki bi jo sicer lahko omejevala pri izbiri politike zaradi sankcij ZDA in EU. Rusija lahko na primer v napredni vojaški tehniki Kitajski nudi vse, kar ta pogreša. In obratno, Kitajska lahko Rusiji v ekonomskem pogledu priskrbi vse, kar potrebuje za ekonomski razvoj, tudi v pogojih sankcij in latentnega konflikta z zahodom.

Sodelovanje med številni evrazijskimi državami pa je urejeno tudi v okviru Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO). Že maja letos je ruski predsednik Vladimir Putin glede sodelovanja s Kitajsko dejal naslednje: »Imamo skupne prioritete tako na globalni kot na regionalni ravni. Strinjali smo se, da tesneje koordiniramo zunanjepolitične korake tako v okviru OZN, kot tudi BRICS-a in APEC-a. Nimamo odprtih vprašanj. Nasprotno, imamo skupne načrte, za katere smo odločno pripravljeni, da jih uresničimo v praksi.« Da je temu res tako, se je pokazalo ob ustanovitvi nove razvojne banke na vrhu držav BRICS v Braziliji. Zanimivo je, da v sedanjem položaju Rusija in Kitajska Japonsko vidita kot največji problem za stabilnost evrazijske regije, ne pa Severno Korejo. Dolgoročno pa obe državi Japonsko, kljub temu, da je danes še tesen zaveznik ZDA, vidita kot zaveznika in kot del evro-azijskega prostora. In čeprav imata Kitajska in Indija napete odnose, lahko Rusija vpliva tudi na izboljšanje sodelovanja med tema državama. Indijski predsednik vlade Nahrendra Modi je nedavno dejal naslednje: »Če bi kogarkoli od več kot milijarde ljudi, ki živijo v Indiji vprašali, kdo je nas največji prijatelj, potem bi vsak človek, celo vsak otrok znal povedati, da je to Rusija. Vsi vemo, da je Rusija vedno stala ob strani Indije v časih naših največjih preizkušenj, ne da bi v zameno zahtevala karkoli.« Vse te države skupaj, še posebej pa Kitajska, pa medtem že pripravljajo nekatere globalne projekte, ki bodo lahko v osnovi spremenili pomen sedanjih trgovskih poti v svetu. To je na primer transoceanski kanal skozi Nikaragvo, ki bo na podoben način kot panamski prekop omogočil hitro povezovanje obeh oceanov na obeh straneh Latinske Amerike. S tem gospodarstva Kitajske, Rusije, Indije in drugih držav ne bodo več odvisna od panamskega kanala, s katerim upravlja država, ki je zmeraj v senci ameriške politike, pač pa bodo imela dostop do obeh oceanov preko prijateljske Nikaragve. Kitajska je že danes največji pomorski trgovec, skozi njena pristanišča pa gre četrtina svetovne pomorske trgovine. V prvi polovici leta 2014 je to pomenilo 40.000 ladij. Vse to pa seveda zahteva tudi varovanje pomorskih poti - tudi s takšnimi ladjami, kot je zadnji nekdaj grški »Zubr«, ki jih morajo zaradi gospodarske krize Kitajski prodajati vse bolj obubožane evropske države.

Kitajski voditelj Xi Jinping je nove kitajske načrte širjenja ladijskih poti, prekopov in železnic v smeri nekdanje »poti svile« primerjal z odpravami velike in v tedanjem času tehnološko napredne flote admirala Čeng Heja iz 15. stoletja, katerega ladje so obiskale pristanišča vse do Indije in še naprej. Temu namenu naj bi služila tudi nova, 11179 kilometrov dolga železnica, ki naj bi povezala Kitajsko in Evropo in jo že imenujejo »nova pot svile«.