Kritika / Šuplje priče

za

Slovenski šund.

Šuplje priče – no, Pulp Fictions – so slovenska gverilska, slowlywoodska, subtarantinovska farsa, ob kateri bodo lahko “pravi” Slovenci še enkrat premislili, koliko od tega, kar vidijo v “drugih” (priseljencih, “južnjakih”, “čefurjih”), je dejansko le v njihovih zblojenih, skriziranih, bolnih glavah.

Zaplet je preprost: ko izgine “botrov” otrok, ko je pred vrati največja pošiljka koke in ko začnejo utečeno logiko ponudbe in povpraševanja rušiti kristali, se podzemlju zavrti v glavi, tako da na sceni s pištolami in “hudimi občutki” maha kopica likov, Čokre (Adis Krečo), Ramo Revolver (Samir Bajrić), Brko (Jure Gorjanec), Hašišar (Miro Mikanović), Peši (Dino Hajderović), Krezo (Matjaž Mitrović), Djure (Jernej Škulj) ipd., toda že tega, zakaj se jih v resnici pojavi toliko (in zakaj so tako obsedeni z rusko ruleto in zakaj toliko govorijo in zakaj lahko od mrtvih izvejo več kot od živih), vam ne smem razkriti, kakor vam tudi ne smem razkriti, zakaj vsi ti liki mutirajo v napihnjene, nabuhle, pretirane, kičasto stereotipne klišeje, sploh pa vam ne smem razkriti, zakaj se filmom in serijam, na katere se asociativno lepijo ti liki (Šund, Mestni psi, Kazino, Sopranovi, Na terapiji, Kriva pota), disociativno prilepi tudi Mangoldova Identiteta. Rečem lahko le tole: ko mora “pravi” Slovenec s kokaina (droge elit) prešaltati na kristale (ljudsko drogo), ko se torej zaradi krize socialno upogne, se stereotipni šund v njegovi glavi okrepi, število “parazitov” pa se poveča.