Kritika / Igra imitacije

za +

Čudoviti um.

Igra imitacije je moralka, ki nam v doživetem ritmu wikipedijskega gesla pokaže, kako je Alan Turing (Benedict Cumberbatch), genialni britanski matematik, kriptograf in logik, med II. svetovno vojno prebil kodo Enigme, nemškega šifrirnega stroja, ki je veljal za neprebojnega in nezlomljivega (Nemci so kodo, ki je imela 159,000,000,000,000,000,000 kombinacij, spreminjali vsak dan), kako je s tem vojno skrajšal za dve leti in rešil 14 milijonov življenj, kako je po vojni zaradi gejevstva padel v nemilost (dva britanska tajna agenta, Guy Burgess in Donald Maclean, sicer geja, sta leta 1951 prebegnila v Moskvo), kako so mu potem “panične” britanske oblasti dale na voljo dve možnosti, ječo ali “hormonsko terapijo” (kemično kastracijo), kako je potem izbral slednjo in kako si je kmalu zatem, leta 1954, vzel življenje.

Turing, ki se ni menil ne za denar ne za politiko, je bil gej, ki je odločil II. svetovno vojno. Kako bi se to slišalo leta 1945, ko so geji veljali za bolnike? “Sem mašina, oseba, vojni heroj ali kriminalec,” se sprašuje. Če ne bi pogruntal, da lahko kodo mašine – pač Enigme – prebije le tako, da izdela “univerzalno” mašino, ki bo imitirala to mašino (in vse mašine, če smo že ravno pri tem), bi vojna trajala še dve leti, pa tudi računalnik bi dobili tako pozno, da bi se zdajle verjetno še vedno mučili z dosom. Igra imitacije je film o outsiderju, ki ga družba potrebuje, in družbi, ki si ga ne zasluži.

(Kinodvor & Cineplexx)