Kritika / Sodnik

Odvetnik leta.

Kaj je narobe s Sodnikom? Tole: ko ga gledate, imate stalno občutek (in res stalno!), da je posnet po scenariju, ki je izdelan po napotkih priročnika “Kako napisati scenarij in ga potem tudi prodati”.

Prvič, glavni junak naj bo uspešni, bajno situirani, cinični čikaški odvetnik (Robert Downey, jr.), ki brani le bogataše, tako da izgleda kot master of the universe. Drugič, ker ga je trofejna kariera precej odnesla, naj izgubi stik z ženo, hči pa naj se mu vse bolj odtujuje. Tretjič, ker je zašel, naj se vrne k preprostim vrednotam – umre naj mu mama. Četrtič, na pogreb naj gre v svojo rojstno vukojebino (Carlinville, Indiana). Petič, tu naj se zbliža s svojo nekdanjo, mladostno ljubeznijo (Vera Farmiga). Šestič, zbližati naj se skuša tudi s svojim očetom (Robert Duvall), uglednim, odločnim, trmoglavim lokalnim sodnikom, a to naj bo najprej misija nemogoče, saj je med njima preveč starih zamer, napetosti in tišin. Sedmič, očeta naj obtožijo, da je povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom. In osmič, očetov zagovornik na sojenju naj bo on. V Sodniku, ki vso napetost podari predvidljivosti, vso izvirnost pa ritmu telenovele (razkritih skrivnosti se tu ne manjka), lahko torej vidite troje: prvič, kaj vse se mora zgoditi, da bi se ljudje počutili bolje, drugič, kaj vse se mora zgoditi, da bi se ljudje sploh še čutili, in tretjič, kaj vse se mora zgoditi, da bi bogataš prej prišel v nebeško kraljestvo kot pa kamela skozi šivankino uho. Kaj vse? Nič, le nekdo mora umreti in nekoga, magari kolesarja, je treba do smrti povoziti, a to naj bo morilec, socialni deklasiranec, ki so ga ravno spustili iz ječe, tako da ga ni škoda. Njegova naloga je, da osreči elite in osmisli njihovo praznino – da torej zbliža očeta in sina, patriarha in njegovega naslednika.

(le Cineplexx)