Kritika / Asteriks: Domovanje bogov
Astérix: Le domaine des dieux, 2014
Louis Clichy & Alexandre Astier
zadržan +
Boj za francosko identiteto.
Astérix: Le domaine des dieux, 2014
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
zadržan +
Boj za francosko identiteto.
Najnovejši Asteriks – ne igran, ampak animiran (3D), posnet po sedemnajstem albumu (via René Goscinny & Albert Uderzo, se razume), ozaljšan s Pixarjevim animatorjem (Louis Clichy) – je v Franciji vzletel še pred izbruhom pegidskega “boja proti islamizaciji Zahoda”, toda zgodba o zadnji galski vasici, ki se še upira romanizaciji, bo marsikomu dvignila kocine, še toliko bolj, ker vsemogočni Julij Cezar (Aleksander Golja) sklene, da te nezlomljive vasice ne bo romanziral na silo, z invazijo in okupacijo, ampak z infiltracijo oz. kolonizacijo, potemtakem tako, da bo zraven te galske vasice postavil Domovanje bogov, luksuzni kompleks, v katerega bo naselil Rimljane, ki naj bi Galce zapeljali, spreobrnili in romanizirali z materialnimi dobrinami, razkošnim življenjskim slogom in nalezljivim “civilizacijskim” bliščem, kar bi mu morda celo uspelo, če ne bi vskočila Asteriks (Mirko Medved) in Obeliks (Iztok Lužar), pompozna stebra francoske kulture, varuha francoske identitete, ogrožene in karikirane kot tisočletno zlo, tako da ta galska vasica – magari nehote – izgleda kot alegorija Francije, ki se upira islamizaciji, in obenem kot alegorija muslimanske dežele, ki se upira pozahodnjačenju.
(le Cineplexx)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi