Ljubljanska univerza / Namesto zakona statut univerze?

Začela se je javna razprava o velikih spremembah delovanja Univerze v Ljubljani, ki jih je napovedal že njen bivši rektor dr. Stane Pejovnik. Tokratni poskus reformiranja enega največjih sistemov v državi poteka s spreminjanjem drugega najbolj pomembnega akta za delovanje univerze – statuta univerze – in ne prek zakona o visokem šolstvu, kot so to počele prejšnje vlade. Razlog za spremembo pristopa je najverjetneje v tem, da je bila tako vlada Janeza Janše kot tudi vlada Alenke Bratušek na tem področju popolnoma neuspešna. Janševi so takrat spoznali, da bodo težko ustanavljali nove univerze, kaj šele, da bi jim Univerzo v Ljubljani uspelo nadzorovati. Socialni demokrati, ki so bili na pristojnem ministrstvu, pa so si prislužili naziv stranke, ki se kiti z rdečim perjem in uvaja šolnine za redni študij. Prišle so volitve, prišla je stranka Mira Cerarja, a eden glavnih reformatorjev – dr. Ivan Svetlik – je ostal na položaju.

V osnutku statuta so vidna rektorjeva stališča, ki jih je večkrat izrekel na javnih soočenjih o prihodnosti visokega šolstva: več meritokracije, disciplinirati študente, povečati učinkovitost univerze in prodajati izobrazbo. Pojdimo po vrsti.

Spet gre za poskus izenačevanja rednega in izrednega študija, s čimer bi v visokem šolstvu nastale razmere, v katerih bi fakultete lahko zmanjševale število mest na brezplačnem rednem študiju in povečevale število mest na plačljivem izrednem študiju. Razlik med njima glede obsega, izvedbe in zahtevnosti praktično ne bi bilo, razen v tem, da je eden plačljiv, drugi pa ne. Plačniki in neplačniki bi torej obiskovali ista predavanja. Pogoj za takšno politiko je sprejetje ideje, da morajo fakultete poskrbeti, da se bodo na njihove programe vpisovali bolj motivirani in sposobni študentje in študentke. To pa je ena od rektorjevih stalnih idej. Deklarirani razlogi za spremembo so seveda drugačni, in sicer naj bi šlo za dvigovanje kakovosti izrednega študija.

Predlog statuta krči število brezplačnih opravljanj izpita na dvakrat, tretje opravljanje pa poteka pred komisijo in je po trenutnem ceniku plačljivo (176 EUR). Pri tem najbolj zbode v oči dejstvo, da je rektor takšen predlog utemeljil zgolj s pozivom študentom, naj najdejo univerzo, uvrščeno na Šanghajski lestvici med 200 najboljših, kjer imajo študenti več tovrstnih pravic. Obveljalo naj bi najvišje število opravljanj izpitov, ki bi ga študentom uspelo najti. V Študentski organizaciji so zadevo vzeli zares in našli univerzo na Švedskem, ki je uvrščena na 47. mesto. Na njej je izpit mogoče opravljati šestkrat. Prav tako šibki so argumenti predlagateljev glede pomisleka študentskega društva Iskra, da lahko takšno znižanje števila opravljanj izpita vodi v zniževanje meril profesorjev na izpitih in tako posledično v znaten padec kakovosti. Rektor za takšen scenarij na univerzi »ne vidi razlogov«, pri tem pa pozablja, da si je univerza za cilj postavila zvišanje števila diplomantov za eno tretjino. Kdo sploh verjame, da se lahko kakovost poveča za trideset odstotkov, če ne bo izdatnega zaposlovanja na kadrovsko podhranjeni univerzi? V predlogu statuta je tudi nekaj grobih poenostavitev postopkov. Če se komisija na prošnjo študenta ne odzove, se šteje, kot da je ta rešena negativno. Če bo vloga študenta nepopolna, ga univerza ne bo pozvala k dopolnitvi. Sklep komisije bo obrazložen le, če bo študent obrazložitev zahteval, a takšnih primerov bo bistveno manj, saj s svojimi pravicami najverjetneje ne bo seznanjen. Iz predloga statuta je izginil tudi člen, ki je določal študentovo pritožbo na oceno.

V predlogu statuta je senat kot najvišji strokovni organ izgubil veliko pristojnosti, na primer v primeru, ko pri sprejemanju meril za zagotavljanje kakovosti univerze, programov kot tudi strokovnega dela rektorju ni več treba upoštevati stališča senata. To pomeni, da bosta nad kakovostjo pedagoškega procesa zavladali menedžerska in računovodska logika. Senat je izgubil tudi pristojnosti pri volitvah v vse nazive, razen v naziv rednega profesorja in znanstvenega svetnika, saj so te prenesene na habilitacijsko komisijo. Pri tem je zanimivo, da o pritožbah odloča kar sama habilitacijska komisija, in to dokončno.

Rektorjeve ideje o prodajanju znanja študentom iz Turčije so v ožjih krogih splošno znane, manj pa je znano, da je v imenu komercializacije pripravljen zapostaviti razvoj slovenskega jezika kot akademskega jezika. Na tem področju se namreč obeta deregulacija.

Gaber Aleš, študent Filozofske fakultete, Univerza v Ljubljani