Varčevalni pritisk

Finančni položaj visokošolskih zavodov je kritičen in tako rekoč nikogar ni, ki ne bi pozival, naj država neha varčevati.

Vodstvo ljubljanske univerze pa ravna nasprotno in išče možnosti, kako se prilagoditi premajhni vsoti državnega denarja. Najprej je konec lanskega leta v javno razpravo poslalo osnutek sprememb statuta univerze, razprava je prinesla zelo kritične odzive. »Osnutek sprememb statuta napoveduje občutno krčenje rednih in širjenje izrednih (samoplačniških) študijski mest,« trdi predsednik visokošolskega sindikata Slovenije dr. Marko Marinčič.

Krizni menedžment se nadaljuje s predlogom navodil za uravnavanje programske strukture, ki prinašajo merila, po katerih naj bi upravni odbor univerze sprejemal ali opuščal študijske programe ter povečeval ali zmanjševal število vpisnih mest. Upravni odbor naj bi programe presojal glede na zanimanje za študij le na prvi in drugi prijavi in glede na zaposlenost diplomantov. To je ena od stvari, na katere ob kritiki navodil opozarja predsednik Visokošolskega sindikata Univerze v Ljubljani dr. Gorazd Kovačič. »Ali Univerza v Ljubljani vodi evidenco osebnih podatkov diplomantov ter sprememb njihovih stalnih naslovov in priimkov, ni jasno. Prav tako ni jasno, kako naj bi izmerila ali utežila reprezentativnost tistih, ki bodo pripravljeni sodelovati v anketi. Metodologija zbiranja in interpretacije podatkov, na podlagi katerih bodo odločali o usodi študijskih področij, je nedorečena.«

Ključno merilo, na podlagi katerega bi upravni odbor odločal o obstoju ali neobstoju študijskega programa, naj bi bil »finančna vzdržnost«. Ta pojem pomeni, »da ima predlagatelj programa oziroma vpisa nanj dovolj sredstev za izvedbo,« pojasnjuje Nina Komočar, ki dela v kabinetu rektorja dr. Ivana Svetlika. Toda o tem, ali bo neka fakulteta ali program dobil dovolj sredstev, posredno odloča vlada, neposredno pa isti upravni odbor univerze, ki bi zdaj rad predpisoval »shujševalno kuro«.

Kovačič vidi argument »finančne vzdržnosti« in nova pooblastila upravnega odbora univerze kot sredstvo za pritisk univerzitetnega menedžmenta bodisi na fakultete bodisi na študente. Upravni odbor bo lahko fakultetam po svoji presoji odredil zmanjšanje vpisa študentov ali celo odpravo študijskih programov. Temu se bodo izognile le tako, da bodo privolile v sanacijo »finančne vzdržnosti« študijskih programov s širjenjem plačljivega študija. »Del stroškov izvajanja programa bi tako preložili na študente, ti pa že danes celo na rednem študiju plačujejo vrsto prispevkov za študij,« svari Kovačič.