Law and order

Slovenija sledi zgledom iz zahodnih držav tudi v želji po čim učinkovitejšem kazenskem postopku. Čez deset, dvajset let bodo varovalke, procesna jamstva in pravice, ki so jih obdolženci in osumljenci pridobili v stoletjih, tudi v Sloveniji verjetno le še bled spomin na neke romantične čase. Na današnje čase. Zato bi vsaj danes še vedno morale veljati te civilizacijske pridobitve, ki sodobni kazenski postopek ločujejo od inkvizicije. Pa veljajo?

Donedavnega je veljalo, da je v Sloveniji vsakomur omogočeno pošteno sojenje. Da stopi pred sodnika, kjer lahko pove kaj v svojo korist oziroma ne pove tistega, kar bi mu škodilo. In da potem sodnik oziroma sodni senat razsodi, ali so organi pregona zbrali dovolj nedvoumnih dokazov o obstoju kaznivega dejanja. V tem naj bi bil kazenski postopek boljši, bolj pošten od recimo ameriškega, ki slovi po učinkovitosti predvsem na račun pravic osumljencev kaznivih dejanj. V ZDA se domnevni storilci kaznivih dejanj s tožilci pogajajo, ali so storili kaznivo dejanje, kakšno kaznivo dejanje so storili in kakšna bo kazen, čeprav je osumljencu, pogosto pa tudi tožilcu, jasno, kaj se je v resnici zgodilo. Tako se v ZDA velika večina kazenskih postopkov konča, preden pridejo do sodišča, domnevni storilci kaznivih dejanj pa so obsojeni, ne da bi videli sodnika.

Učinkovitost in pravičnost se v kazenskih postopkih prej izključujeta kot nasprotno. Hitrejši ko je postopek, manjša je verjetnost, da bo ugotovljena resnica.

V Sloveniji je tako danes obsojenih že tretjina domnevnih storilcev kaznivih dejanj. Sodnik, če ga že vidijo, jim izreče samo še kazensko sankcijo. Pa ta »ameriška« novost velja šele dobra tri leta, vendar uporaba raste iz leta v leto. Obdolženec ima od novele zakona o kazenskem postopku, ki je začela veljati spomladi 2012, možnost, da se s tožilstvom pogaja in sklene sporazum o priznanju krivde ali da krivdo prizna na predobravnavnem naroku – nekakšni predpripravi na sojenje.

Takšno možnost, da se kazenski postopek konča, ne da bi se izpeljal v celoti, so po zgledu ZDA uvedle številne evropske države. A s pomembnimi omejitvami, ki jih v ZDA, kjer je dovoljeno vse, celo pogajanje o vrsti kaznivega dejanja, ne poznajo. Omejitve oziroma varovalke pozna tudi slovenska zakonodaja. Prepovedano se je pogajati o vrsti kaznivega dejanja, pogajanja so mogoča samo v navzočnosti odvetnika, sodišče pa ima dolžnost preverjanja pristnosti in prostovoljnosti priznanja in dejanske verjetnosti (drugi dokazi), da je obdolženi kriv, saj mora še vedno iskati resnico in ne sme zgolj potrditi dogovora med tožilstvom in obdolžencem. Tudi zato, ker ameriška ureditev pogajanj med tožilstvom in obdolžencem po besedah ameriškega pravnega zgodovinarja Johna H. Langbeina »neprijetno spominja na srednjeveško mučenje«. To so težke besede, saj si je dandanes tudi v ZDA v normalnih razmerah težko predstavljati izsiljevanje priznanja s fizično silo. A vendar, nad obdolžencem ves čas pogajanj s tožilcem visi grožnja višje kazni, če se mu ne uspe dogovoriti.

Težava, kot v Pravni praksi piše profesorica kazenskega procesnega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Katja Šugman Stubbs, je prav v tem, da se oba nova »ameriška« instituta uporabljata v nasprotju z zakonskimi omejitvami. Da gre za sistem, čisto preveč podoben ameriškemu.

Amerikanizirani tožilci

Analiza uporabe dveh novih načinov skrajševanja kazenskih postopkov za leto 2013 kaže že na prvi pogled skrb zbujajočo sliko. Kazenski postopek se je na podlagi priznanja obdolženca končal v kar 3244 primerih, na podlagi sporazuma med tožilstvom in obdolžencem pa le v 186 primerih. Težava je v tem, da so pogajanja o sporazumu formalizirana in potekajo med tožilcem na eni in obdolžencem ter njegovim odvetnikom na drugi strani. Podana je enakost orožij na eni in drugi strani, saj je to eden izmed temeljnih pogojev za pošten kazenski postopek. Za postopek na predobravnavnem naroku pa odvetnik ni obvezen in ga večina obdolžencev nima. Poleg tega je povsem jasno, da obdolženci množice priznanj ne podajo sami od sebe, ampak po poprejšnjih neformalnih pogajanjih s tožilcem, na sodnih hodnikih, dvoriščih … In to čeprav zakon takšna pogajanja prepoveduje.

Poleg tega bi težko govorili o pogajanjih, kadar se v kazenskem postopku »pogovarjata« tožilec in obdolženec, torej strokovnjak za kazensko pravo in večinoma pravno neuki posameznik. Prav zato in zato, ker so posledice teh »pogajanj« zelo hude, zakon pravi, da mora obdolženec, ki se pogaja s tožilcem, imeti zagovornika.

V praksi pa se, tako Šugmanova, dogaja vse drugo. Dokaz obstoja neformalnih pogajanj je že sama količina priznanj, ki jih obdolženci podajo na predobravnavnem naroku, torej preden bi (formalna) pogajanja sploh lahko stekla. To nezakonito prakso bi morala preprečiti sodišča oziroma sodeči kazenski sodniki. Če drugega ne, ker gre za prakso, ki je v nasprotju z zakonom. Pa tudi sicer veljavna zakonodaja sodnikov ne odvezuje tradicionalne zaveze, ki jo imajo v nasprotju z ameriškimi kolegi, dolžnosti, da se med kazenskim postopkom ugotovi materialna resnica. »Ne sporazum o priznanju krivde ne priznanje na predobravnavnem naroku sodišča ne odvezuje od spoštovanja domneve nedolžnosti,« pravi Šugmanova.

Amerikanizirani sodniki

A praksa kaže drugačno sliko. Šugmanova opozarja, da je postopek »neformalnih pogajanj« postal tako priljubljen, »da nekateri sodniki na bolj ali manj subtilen način dobesedno nagovarjajo obdolžence, naj vendar priznajo ali da naj stopijo na hodnik s tožilcem, da se bosta morda pa vseeno sporazumela«. Šugmanova nadaljuje, da »neformalnih pogajanj ni in jih ne bi smelo biti«. Ker so v nasprotju z zakonodajalčevim namenom in so torej nezakonita; »dejstvo, da jih dovoljuje ali celo spodbuja sodišče, pa je naravnost pretresljivo«. Obdolženi, dodaja Šumanova, »si sodnikove sugestije, naj stopi na hodnik s tožilcem, ne more razlagati drugače kot tako, da je po sodnikovem mnenju kriv in da bo zanj bolje, da se pogodi«. V skladu z zakonom je vsakršno takšno sodnikovo nagovarjanje, pa naj bo še tako subtilno, kršitev temeljnega izhodišča kazenskega postopka – domneve nedolžnosti.

Sodišče ima sicer dolžnost, da obdolženca pozove, naj se izreče o krivdi. A to pooblastilo je mogoče razumeti največ kot informacijo sodišča obdolžencu, da lahko razmisli o priznanju. »Nič manj in predvsem nič več,« opozarja Šugmanova.

V Sloveniji se tretjina kazenskih postopkov konča »po ameriško«, preden pride na vrsto sojenje.

Ima pa sodišče tudi dolžnost, da preveri, ali je bilo priznanje podano prostovoljno, v okviru zakonskih omejitev in ali je podprto z dokazi, ki krivdo potrjujejo. Če kateri izmed teh pogojev ni izpolnjen, mora sodišče sporazum med tožilstvom in obdolžencem razveljaviti oziroma priznanje zavrniti in nadaljevati sojenje, kot da obdolženec krivde ne priznava. A čeprav, kot pravi Šugmanova, pogovori z udeleženci postopkov kažejo na izrazite anomalije in nezakonitosti, lahko »primere zavrnitve sporazuma o priznanju krivde v zadnjih letih preštejemo na prste morda celo ene same roke«. Ni odveč ponoviti, da se tako, s sporazumom ali predčasnim priznanjem krivde, konča tretjina kazenskih postopkov, številka pa raste.

Opisana uporaba (zloraba) načinov skrajševanja kazenskih postopkov je zgolj dodaten dokaz, da se učinkovitost in pravičnost v kazenskih postopkih prej izključujeta kot nasprotno. Hitrejši ko je postopek, manjša je verjetnost, da bo ugotovljena resnica, manj možnosti pa ima tudi obdolženec za obrambo. Ključno vlogo zagotavljanja zakonitosti sojenja pa ima, tudi po zakonu, vendarle še vedno sodišče. Zakon določa, da učinkovitosti ne sme postavljati pred zakonitost oziroma pravičnost in resnico. Vsaj ne še. In dokler to velja, se sodniki ne bi smeli navduševati nad hitrostjo, ki jo omogoča amerikanizacija kazenskega prava. Ne glede na to, da jim je prišla prav za potrebe izpolnjevanja zahtev večine političnih strank in javnosti po hitrem sojenju in odpravi sodnih zaostankov ter blaženja številnih drugih, večinoma neupravičenih kritik.

In da ne bo pomote, pri tem ne gre predvsem za »bele ovratnike«, ki bi jih tako hitreje doletela kazen, kakršno zahteva javnost. Ti imajo vedno dostop do najboljših odvetnikov in s tem večje možnosti za uspeh, če zadeva pride do sojenja. Pa tudi če ne, lahko prav njim ob pomoči kakovostnih zagovornikov te novosti dejansko koristijo. Zagotavljajo možnosti, ki jih prej niso imeli. Lahko se recimo dogovorijo za nižjo zaporno kazen v zameno za poplačilo višje denarne kazni ali donacijo določenega zneska v človekoljubne namene in podobno. Vse druge obdolžence, ki že tako spadajo med manj privilegirane od omenjenih, pa amerikanizacija kazenskega prava postavlja v še bolj neenak položaj.