Kako kupiš predsednika

Če ste spremljali svetovno prvenstvo v rokometu, ki se je odvrtelo v Katarju, potem ste lahko začudeno in presenečeno gledali, kako se je katarska reprezentanca, ki do sedaj na svetovnih prvenstvih ni imela še niti ene vidnejše uvrstitve (šestnajsto mesto je bilo doslej največ), prebijala iz kroga v krog, iz skupinskega tekmovanja v izločilne boje, iz četrtfinala v polfinale, iz polfinala v finale – in na koncu osvojila drugo mesto, srebrno medaljo. Nikar se ne čudite: presenetljivo ni to, da je katarska reprezentanca osvojila srebro, ampak to, da ni osvojila zlata. Zakaj bi prirejal svetovno prvenstvo, če potem ne zmagaš?

Kaj je tu novega? V resnici nič. Popolnoma nič. Toda mnogi – mediji, forumaši, tviteraši in drugi spletni kavboji – so nas prepričevali, da je to nekaj povsem novega, češ: prvič, Katar je kupil organizacijo svetovnega prvenstva, drugič, Katar je kupil reprezentanco, tretjič, Katar je kupil sodnike, četrtič, Katar je kupil publiko, in petič, Katar je kupil medaljo, uvrstitev v finale. Pa poglejmo, zakaj ni tu nič novega.

Za začetek, Katar naj bi bil kupil organizacijo svetovnega prvenstva. Vsekakor. Zakaj pa ne? Nič posebnega ali unikatnega, še manj precedenčnega pravzaprav. Američani in Rusi so kupovali organizacijo olimpiad. Spomnite se le Salt Lake Cityja in Sočija. Če lahko Američani in Rusi kupujejo olimpiade, potem lahko Katar kupuje svetovna prvenstva. Ergo: Katar ni bil ne prvi ne zadnji, ki je kupil kako svetovno športno prireditev.

Dalje, Katar naj bi bil kupil reprezentanco. Vsekakor, drži. Večina katarskih reprezentantov je bila tujcev, ki so jih na hitro naturalizirali (Roine je Francoz, Goran Stojanović in Žarko Marković sta Črnogorca, Danijel Šarić je Bošnjak, Vidal je Španec, Mabrouk je Egipčan, Capote je Kubanec ipd.). Spet nič posebnega. To so prej počele tudi druge rokometne reprezentance, recimo nemška in španska – ali pa avstrijska ženska. Na vprašanje, ali je bil v katarski reprezentanci sploh kak Katarec, lahko vedno odgovorite z elegantnim vprašanjem: je bila v avstrijski reprezentanci sploh kaka Avstrijka? Ergo: Katar ni bil ne prvi ne zadnji, ki je kupil rokometno reprezentanco.

Dalje, Katar naj bi bil kupil sodnike. Na tekmah s Poljsko, Belorusijo, Nemčijo, Slovenijo, ki jih je Katar dobil, so bile odločitve sporne, že kar komično pristranske, sramotne, pravijo. Sodniki so povsem očitno navijali za Katar! Že pred tekmo je bilo jasno, kdo bo zmagal! Resnici na ljubo: spet nič posebnega ali pa novega. Sodniki na svetovnih prvenstvih vedno navijajo za domačine. Pomagati jim skušajo, da bi prišli čim dlje. Ja, njihove odločitve so pogosto komično pristranske, groteskne. Ne da je to kdaj koga motilo – razen tistih, ki so igrali z domačini. Tudi v interesu Mednarodne rokometne zveze je, da domačini na svetovnem prvenstvu pridejo čim dlje – zaradi vložka, zaradi publike, zaradi razpoloženja. Ergo: Katar ni ne prvi ne zadnji organizator svetovnega prvenstva, ki je imel sodnike na svoji strani.

Tiste, ki bi lunatične interese najbogatejših prikazovali kot božjo voljo, bi v normalnih okoliščinah povsod brcnili v rit. A ne v demokraciji.

Četrtič, Katar naj bi bil kupil publiko. Gledalcem naj bi bili plačali, da so hodili na tekme, da so torej hodili navijat za Katar. To se zdi vsekakor odbito in neverjetno, saj po eni strani spominja na logiko »Potemkinove vasi«, po drugi pa na žalovalce, ki jih najameš, da na pogrebu žalujejo namesto tebe. Ali pa na statiste, ki jih najameš, da v vrsti čakajo namesto tebe. Katarci očitno zelo dobro razumejo koncept »interpasivnosti«, o katerem je pisal Slavoj Žižek: v TV-serijah slišite studijsko publiko, ki se smeji namesto vas. Spet nič posebnega ali unikatnega – Katarci gredo le s tokom. Sploh pa: na vseh svetovnih prvenstvih vedno razdelijo ogromno brezplačnih vstopnic – tudi na košarkarskem evropskem prvenstvu v Sloveniji so jih. Da so imeli publiko, razpoloženje. Katarci so se le malce bolj stegnili – in publiko kar enostavno kupili. Ergo: Katar ni bil ne prvi ne zadnji, ki je kupil publiko.

In končno, Katar naj bi si bil kupil medaljo. Rekel bom le: če kupiš prvenstvo, reprezentanco, sodnike in publiko, potem je medalja neizogibna. Se vam ne zdi čudno, da na svetovnih prvenstvih in olimpiadah domačini vedno pobirajo medalje? Ergo: Katar ni bil ne prvi ne zadnji, ki si je kupil medaljo.

Ne, v tem, kar se je zgodilo, ni nič novega. Novo je le to, da je to prvič storila muslimanska dežela. In ker je evropski zrak prežgan z islamofobijo, Pegido in vojno proti terorju, Katar štrli ven. Je pa res, da bi lahko rekli nekaj drugega, usodnejšega: v Katarju smo videli, kaj si lahko privošči kapital. Videli smo, česa je zmožen. Videli smo, kako močan, mogočen in vsemogočen je. In brezkompromisen. Lahko si kupi vse, kar hoče. Prvenstvo, reprezentanco, sodnike, publiko in medaljo. Če bi te športne parametre prevedli v politiko: kapital si lahko kupi ustavo, pravno državo, demokracijo in glas ljudstva.

Ob tem so vsi zamižali na eno oko. Na obe pravzaprav. Kapitalu vsi toliko časa mežikajo, dokler ne zamižijo. Rekli boste: toda to se dogaja tam, daleč stran, v »čudnih«, »divjih« in »eksotičnih« deželah, kjer nimajo naših nenadjebljivih univerzalnih vrednot, recimo svobode govora. Brez skrbi, v deželah, ki slavijo demokracijo, svobodo govora in druge univerzalne vrednote, ni nič bolje. Kvečjemu še huje, to pa zato, ker demokracijo slavijo.

Neznosna lahkost lunatičnosti

Poglejte le v Ameriko, ki je svojo demokracijo voljna braniti z orožjem in krvjo. Brata Koch, razvpita in res obsceno bogata ameriška magnata, sta nedavno sporočila, da nameravata – skupaj z drugimi magnatskimi somišljeniki – v naslednjo predvolilno predsedniško kampanjo, potemtakem tisto, ki bo leta 2016 pripeljala do izvolitve novega ameriškega predsednika, vložiti skoraj milijardo dolarjev: 900 milijonov. Kar je precej več, kot sta recimo v zadnjo kongresno predvolilno kampanjo vložili obe glavni stranki, republikanska in demokratska.

Jasno, brata Koch nista demokrata, niti nista prodemokratsko usmerjena. Še celo če bi rekli, da sta prorepublikansko usmerjena, bi zgrešili: republikanci so zanju premalo desničarski, premalo ekstremni, premalo radikalni. Ne le da nočeta, da bi se ponovil kak Barack Obama, ampak hočeta, da v Belo hišo pride njun človek – ali pa vsaj človek po njuni meri in podobi, po meri elite, njenih potreb in njenih interesov. Ničesar nočeta prepustiti naključju, še manj trenutnemu razpoloženju volivcev. Volivcem hočeta povedati, koga naj volijo. Poseči hočeta v politični proces, prisvojiti si hočeta demokracijo – in jo privatizirati.

Brata Koch, razvpita in res obsceno bogata ameriška magnata, nameravata v naslednjo predvolilno predsedniško kampanjo vložiti 900 milijonov dolarjev.

Kot se namreč zdi, jima je vse drugo že uspelo privatizirati. In ko gre za privatizacijo demokracije, sta že na pol poti. Lani sta v kongresne volitve – v izvolitev svojih kandidatov, recimo guvernerja Scotta Walkerja v Wisconsinu – vložila približno pol toliko, kot kanita vložiti v predsedniške volitve, in zmagala. Republikanci so obdržali večino v predstavniškem domu kongresa in dobili večino v senatu. In ja, tudi Scott Walker je postal guverner.

Tako kot pravijo, da je Katar kupil prvenstvo, reprezentanco, sodnike, publiko in medaljo, bi lahko rekli, da sta brata Koch kupila volitve, kandidate in demokracijo. Za pol milijarde sta kupila kongres – za milijardo bosta kupila predsednika.

Kako bo to izgledalo, si lahko mislite, če pomislite, kako je to izgledalo pri kongresnih volitvah: izbrala sta kandidate, jim plačevala predvolilne akcije, z oglasi vred, silila medije, da so jih favorizirali, najemala »publiko«, ki je navijala zanje, sestavljala zelo podrobne dosjeje volivcev, ki sta jih potem ciljala in kupovala, obenem pa tudi bujno financirala burne in bučne TV-oglase, ki so rušili in ubijali konkurenco, magari z lažmi, polresnicami, trači in drugimi triki goebbelsiane. Zakaj bi izbiranje politikov prepuščala ljudstvu, če pa jih lahko izbereta sama? Zakaj bi ljudstvu pustila, da glasuje za svoje interese, če pa lahko poskrbita, da bo glasovalo proti svojim interesom?

Od svojega predsedniškega kandidata – pač tako kot od svojih kongresnih kandidatov – pričakujeta, da bo omogočil privatizacijo vsega, kar še ni privatizirano (s šolami vred), čim večjo deregulacijo kapitala, čim nižjo obdavčitev bogastva, čim nižjo minimalno plačo, čimprejšnji pokop Obamove zdravstvene reforme, čim ostrejše sekanje socialne države in čim manjšo moč sindikatov. Pri Scottu Walkerju ju rajca prav to, da je v Wisconsinu razbil sindikate javnega sektorja, pravi Steven Rosenfeld (AlterNet), ki dodaja: »Brata Koch sta ustvarila zasebno nacionalno politično stranko, ki se včasih prekriva z republikansko, včasih pa zavzame skrajno desničarska, globoko libertarna stališča. Država se po njunem ne sme vmešavati v nebrzdano pravico do dobička, ne glede na posledice, recimo stopnjevanje podnebnih sprememb ali večanje ekonomske neenakosti.«

Ne pozabite: brata Koch, lastnika mogočnega multimilijardnega konglomerata Koch Industries, sta politično zaslovela kot izredno velikodušna in fanatična sponzorja patriotskega, belskega, nacionalističnega, puritanskega, nativističnega gibanja Tea Party (in »skrivne vojne proti Obami«, kot je zapisala revija New Yorker), ki slavi vitko državo, privatizacijo javnega sektorja, deregulacijo trga in razdavčitev kapitala, potemtakem natanko interese bratov Koch. In tu je trik: bratoma Koch je uspelo zasebne interese – privatizacijo, deregulacijo, razdavčitev kapitala, demontiranje protimonopolne zakonodaje ipd. – zaviti v mistično, domačijsko tančico patriotizma, belskega ponosa in nacionalnega interesa. Člani gibanja Tea Party – mali, frustrirani, deklasirani, brezposelni, ogroženi, prestrašeni, panični belci, prepričani, da so za njihove socialne tegobe in izginjanje »prave« Amerike krivi »črnski predsednik«, »pogoltna država«, »preveč odprte meje«, »erozija krščanskih vrednot« in »spodkopavanje tradicionalne družine« – imajo občutek, da imajo iste vrednote kot magnatska brata Koch, motorja in sponzorja tiste neopolitike, ki je družbeno bogastvo speljala navzgor, ki je poglobila ekonomsko neenakost (bogastvo najbogatejšega odstotka se iz leta v leto naglo povečuje, večina pa le izgublja, pravi nedavno Oxfamovo poročilo) in ki jih je pahnila v vrtinec frustriranosti, deklasiranosti, brezposelnosti, ogroženosti, strahu in belske panike.

Človeka, ki sta jih pokopala, slavijo kot svoja odrešitelja. Politike, ki jih je spravila v obup, se oklepajo kot puške. Poglabljanje ekonomske neenakosti, ki Ameriko vleče nazaj, ne pa naprej, kakor pravi nobelovec Joseph Stiglitz, avtor knjige Cena neenakosti, razumejo kot uslugo sebi, kot pot do blaginje. Svet, v katerem ima najbogatejši odstotek v lasti več kakor vsi drugi skupaj, imajo za svojo domačijo.

Kar je precej noro, da ne rečem lunatično. Toda brata Koch sta glavna sponzorja norosti – in lunatičnosti.

Pošljite klovne

In tu je problem: šele ko vidite, kakšne lunatičnosti financira vsemogočni kapital, ugotovite, kako lunatičen je ta razdivjani in deregulirani kapital. Brata Koch sta recimo na zadnjih kongresnih volitvah na veliko in ekstatično sponzorirala Joni Ernst (novi obraz Iowe), ki je kandidirala za senatorko. Joni Ernst ne navija le za kriminalizacijo splava, razdavčitev bogatih, vrnitev ameriške vojske v Irak, privatizacijo kreditov, s katerimi si študentje plačujejo študij (»Vsi študentje ne potrebujejo štiriletnega študija«), in aretacijo vseh javnih uslužbencev, ki bi skušali izvajati Obamovo zdravstveno reformo, ampak je tudi za takojšnjo ukinitev minimalne plače, okoljevarstvene agencije, davkarije in ministrstva za šolstvo, obenem pa konspirološko verjame, da so Združeni narodi vpleteni v zaroto, ki je Američane s kmetij pregnala v mesta, da so Američani v Iraku našli orožje za množično uničevanje in da je Obama diktator, ki je suspendiral ustavo. In ja, reformi financiranja predvolilnih kampanj ostro nasprotuje. Ne brez razloga: lunatičnost potrebuje sponzorja. Lunatičnost potrebuje kapital.

Na kongresnih volitvah sta financirala tudi druge teapartijske lunatike, recimo Christine O’Donnell (Delaware), ki oznanja, da je masturbiranje prešuštvo, Trenta Franksa (Arizona), ki trdi, da je Obama »sovražnik človeštva«, Glena Urquharta (Delaware), ki svari, da si je ločenost cerkve od države izmislil Hitler in da je ta, ki zagovarja ločenost cerkve od države, nacist, Joeja Millerja (Aljaska), ki nima nič proti, če ljudje na njegove shode prihajajo s pištolami, in Carla Paladina (New York), ki bi revne naselil kar v jetnišnice: »To so vendar čudovite lokacije s košarkarskimi igrišči, kopalnicami in stranišči. In mladi komaj čakajo, da spokajo iz mest.« Ni kaj, politična lunatičnost res potrebuje sponzorja. In kapital. Veliko kapitala. Brez kapitala je ne bi bilo.

Nedavno sta v Iowi gostila potencialne predsedniške kandidate, ki jih bosta poslala v boj za republikansko nominacijo. Z Aljaske je prišla ljudska in domačijska Sarah Palin in dahnila: »Amerika potrebuje novega junaka!« In kot tipičnega ameriškega junaka je potem navedla Chrisa Kyla, ostrostrelca, ki naj bi bil v Iraku postrelil 150 ljudi. To potrebuje Amerika. Lunatično. Kyla je predlani ustrelil neki »moteni« marinec, ki se očitno ni strinjal s Saro Palin. Teleprompter ji je med nastopom menda odpovedal, tako da publika drugih njenih vicev ni slišala, zato ni jasno, ali so ji že povedali, da obstajata dve Koreji.

Iz Wisconsina je prišel guverner Scott Walker, ki je zrušil sindikat javnih uslužbencev. Sto tisoč protestnikov in grožnje s smrtjo je ignoriral, je povedal. Novi junak. Iz New Yorka je prišel nekdanji senator Rick Santorum in razkril, da bi bilo revnim bolje, če ne bi bilo socialne države, upokojeni nevrokirurg Ben Carson, homofob in ljubitelj tradicionalnih družinskih vrednot, pa je povedal, da bi bilo treba zapreti ameriške meje, vse javne površine pa preleviti v naftna črpališča. »Svoboda ni zastonj!« Lunatičnost tudi ne.

Iz Teksasa je prišel senator Ted Cruz, povedal, kaj je treba ukiniti (ja, davkarijo, previsoko obdavčitev bogatih, okoljevarstveno agencijo, minimalno plačo, Obamovo zdravstveno reformo ipd.), obenem pa oznanil, da »nam pravice daje Bog, ne pa vlada«. In ker je lunatik, ki misli, da je Bog nad ustavo in demokracijo, res vreden vsakega centa, ga je dopolnila Carly Fiorina, bivša šefica korporacije Hewlett-Packard, prav tako potencialna kandidatka: »To, kar si, je božje darilo tebi – to, kar narediš iz sebe, pa je tvoje darilo Bogu.«

Vsi so zamižali na eno oko. Na obe pravzaprav. Kapitalu vsi toliko časa mežikajo, dokler ne zamižijo.

Nedvomno. Zato je darilo Bogu verjetno tudi to, kar narediš iz drugih. Ja, ekonomska neenakost, ki jo s svojim političnim in lobističnim početjem ustvarjaš, je očitno darilo Bogu.

Kandidati bratov Koch ljudi prepričujejo, da sta neoliberalni projekt in Bog na isti strani. No, tiste, ki bi lunatične interese najbogatejših prikazovali kot božjo voljo, bi v normalnih okoliščinah povsod brcnili v rit, toda v demokraciji imajo na voljo toliko lunatičnega kapitala, da preprosto ne grejo stran.

Tako kot v športu zmagujejo najbogatejše ekipe, bodo očitno v demokraciji zmagovali najbogatejši politiki.