Kolumna / Janko Lorenci: Čas za sojenje

V pravosodju načeloma velja, da tožilec v dvomu obtoži, sodnik pa oprosti. In tako se naši tožilci spet spravljajo nad novinarje, ki naj bi bili objavili podatke, razglašene za tajnost. Nanje in na sodstvo nasploh se je zato vsul plaz obtožb. Toda tožilci so dolžni sprožiti postopek – razen če bi se pregonu odrekli, češ da gre za stvar majhnega pomena. Še laže bi obtoženega novinarja oprostilo sodišče.

Resnični krivec v tej zadevi je politika, ki je pred leti iz KZ zbrisala določilo, da novinarjev ni mogoče kaznovati, če so njihove objave uradnih tajnosti v javnem interesu. Zdaj obljublja, da bo to popravila. Bomo videli.

Tu je tudi precedens s sodnim svetom; politika (poslanci) je prvič po dolgem času kot en mož zavrnila predlog sodnega sveta, da se neka odvetnica potrdi za sodnico. Utemeljitev: pred časom je zastopala TEŠ. Po tej logiki bi bil odvetnik, ki zastopa morilca, nekakšen somorilec. Gre za temeljno nerazumevanje odvetniškega poklica, hkrati pa za politično strahovanje sodstva.

Na splošno se zdi, da se napetost med sodstvom in politiko veča, pač tudi zato, ker pravosodje diha za ovratnik nekdaj nedotakljivim veličinam v politiki in gospodarstvu. Politika se čuti ranljivo in se samozavestnega sodstva boji. Poglavje zase v tem kočljivem razmerju je SDS, ki skuša sodstvo neposredno ustrahovati, ga nenehno zmerja, zahteva odpravo trajnega sodniškega mandata, manevrira, da bi spravila v ustavno sodišče čim več svojih privržencev itd.

Bolj nepričakovan nasprotnik sodstva (beseda je prehuda) kot da postaja pravosodni minister Klemenčič. Sodstvo nestrpnemu ministru priznava, da so spremembe – npr. previdnejše podeljevanje trajnega mandata – potrebne. Klemenčič ni problematičen zaradi svojih osnovnih pogledov na spremembe, ampak zaradi tega, kako jih uvaja. Deluje na silo, hiti, postavlja sodnike in tožilce pred izvršena dejstva in s tem krepi odbranaško držo tega po naravi stvari težko premakljivega in za zunanje pritiske upravičeno občutljivega sistema. Njegovo škodljivo hlastnost potrjuje tudi opozorilo nevladnega Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, da je sprejemanje predpisov po nujnih postopkih nevarno (pravosodno ministrstvo je v tem pogledu v vladi neslavni rekorder), pri čemer je Klemenčič, ko je bil šef KPK, sam svaril pred tem. Najslabše bi bilo, če bi se zdaj ponovila njegova zgodba s KPK: najprej burja in uspehi, nato prezgodnji odstop in sesutje komisije.

Avtoriteto rednega sodstva načenja tudi ustavno sodišče (US). To se je jasno pokazalo pri Patrii, ko je dalo s čudaškim argumentom pravnomočno obsojenega Janšo izpustiti iz zapora in tako razvrednotilo vrhovno sodišče. Dogajata se dva nasprotna procesa: ustavno sodišče postaja vedno bolj politično pristransko, redno sodstvo pa se osamosvaja.

Če kdaj, bi prav zdaj potrebovali zaupanja vredne ustavne sodnike. V Sloveniji se postopoma dogajajo globoke spremembe na slabše. To je delo več vlad, tudi sedanje. Kričeč zgled za to so valovi privatizacije s kriminalno razprodajo državnega premoženja in razgrajevanje javnega sektorja. Cerar zdaj govori, da so nasprotniki razprodaje koristolovci, ki zganjajo ideologijo, svoje početje pa predstavlja kot tehnokratsko, neideološko, nevtralno – ergo dobro. To zase vedno trdijo tudi najtrši neoliberalci. In več kot očitno je, da so koristolovci predvsem zagovorniki razprodaje. Cerar jim pri tem pomaga – iz neoprostljive kratkovidnosti, ideološkosti, ki jo verbalno napada, ponižnosti do Bruslja, vsega po malem.

Vloga pravosodja v tem predelovanju družbe na prvi pogled ni velika. To v glavnem res velja za redno sodstvo, ki se je v krizi nekaj naučilo, opustilo prej značilno pasivnost in na primer s pregonom tajkunov vsaj deloma korigira ekscesno dogajanje. Večjih, sistemskih anomalij in praks ne more – zanje je spet odgovorna predvsem politika.

Drugače je z ustavnim sodiščem, odgovornim za varstvo ustave, po kateri je Slovenija suverena in socialna država. Toda socialnost in suverenost se kritično krčita, oboje tudi zaradi hlapčevske drže politike do Bruslja in Berlina. Ustavno sodišče bi moralo te procese po svojih močeh presekati, toda s svojo spolitiziranostjo in neoliberalno usmerjenostjo jih pospešuje. Tako varuh ustave sesuva ustavo. Nič čudnega, da ga je M. Dolar označil za zastopnika trojke v Sloveniji in podvomil, ali je še legitimno. Zato je vedno teže poslušati frazo: odločitev US bomo spoštovali.

Pritisk na redno sodstvo se bo nadaljeval. A pravosodje bo moralo z njim živeti in pokazati žilavost. Ustavnopravno je kar dobro zavarovano. Tudi pokazati ima kaj – sodni zaostanki se polagoma zmanjšujejo, nedotakljivih ni več, počasi nastaja nekaj preventivnega strahu. Za trdnejšo javno podporo pa bo moralo hitreje odpravljati svoje slabosti in ostro zavračati pritiske tudi s simbolično močnimi dejanji (z drastičnim kaznovanjem zmerjačev sodstva, z odpravo zdravniškega izmikanja zaporu …).

Življenje si bo olajšalo tudi s hitrejšim sojenjem. Predvsem pa ne sme dovoliti, da bi se v njem razpaslo politikantstvo, značilno za ustavno sodišče, ki kužno deluje tudi v tem pogledu. Brez zdravega sodstva ni zdrave države in samo zdravo sodstvo bo lahko sodilo tistim, ki trosijo lepe besede in zraven državo uničujejo. Zdaj se jasno kaže: razprodaja in strašljivo početje Jazbečeve in drugih bank sta dve plati ene in iste zgodbe o izdaji elementarnih interesov Slovenije. Kako bedne so naše »elite«. Zdaj je čas za resne ovadbe, samozavestne tožilce in sodnike, ki jim ni vseeno.