Kritika / Svetlobolje

Na začetku je bila svetloba, veliko nje. Na predvečer kulturnega praznika se je v njej kopala največja dvorana Cankarjevega doma, letošnji Prešernovi proslavi je bilo namreč naslov Sipanje svetlobe. Mednarodno leto svetlobe smo obeležili z besedo svetloba v vsakem stavku veznega besedila proslave, ki jo je v neposrednem prenosu tradicionalno ponudila nacionalka. Odkar sta leta 2009 proslavo preveč prešerno vodila Jernej Šugman in Janez Škof, se na odru med drugim obmetavala s tortami in gazila po vodi, je zadeve prevzela Služba za državne proslave ter poskrbela, da od takrat vse poteka predvidljivo, klasično in dolgočasno.

Svetloba je Svetlana. Makarovičeva že nekaj let sočasno prireja alternativno proslavo v NUK-u in zanimanje zanjo je veliko. Škoda, da je ne prenašajo po televiziji, za kaj takega je verjetno preveč subverzivna. Raje nas leto za letom mučijo s kulturnoumetniškim programom, za predah pa nagrajenci hodijo na oder po svoje mape.

No, letos so si jih morali nekateri med proslavo še prislužiti, saj sta v Pokaži, kaj znaš programu točki izvedla iz Prešernovega sklada nagrajena saksofonist in prevajalec, skladatelj je izvedbo svoje skladbe prepustil orkestru, igralka, plesalca in slikar pa so jo odnesli bolj poceni, brez razkazovanja virtuoznosti v živo. Glede na to, da je predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Janez Bogataj v uvodnem govoru Prešernove nagrade primerjal z Nobelovimi, pričakujemo, da bodo odslej tudi nekateri Nobelovi nagrajenci med švedsko ceremonijo izvajali znanstvene eksperimente, zapletene operacije in tvorjenje lepih stavkov.

Kulturna ministrica Julijana Bizjak Mlakar ve, da so kultura lepi stavki in da te najdemo v knjigah. V programu Prešerno po Prešernu, ki je na nacionalki sledil proslavi, je na vprašanje novinarke, kakšno je njeno geslo, njen orientir ob letošnjem kulturnem prazniku, odgovorila, da je kar dvainštirideset odstotkov Slovencev bralno nepismenih, saj niti enkrat na leto ne preberejo niti ene knjige. Zato je pozvala starše, naj otrokom berejo pravljice. Svetlane Makarovič ni omenila.

Medtem ko je v nedeljo večina Slovencev premišljevala, katero knjigo naj vzame v roke, da opravi državljansko dolžnost za letos, sta vodilna domača televizijska programa kulturi nazdravila s prikazovanjem domačih filmov. Tako smo lahko videli Vaje v objemu, pa Traktor, ljubezen in rock’n’roll, Butnskalo in na praznični večer na POP TV celo Razrednega sovražnika, odlični prvenec Roka Bička, za katerega je prejel nagrado za najboljši film po izboru kritikov na beneškem filmskem festivalu.

Doma žal ni bil tako uspešen, saj se je namesto njega z nagrado Prešernovega sklada za film leta takrat okitil Jože Možina za dokumentarec Pedro Opeka, dober prijatelj, ki je svojo režisersko kariero nadaljeval z dokumentarcem Urok Depale vasi o Princu teme, še boljšem prijatelju. Sama sreča, da so se letos osredotočili na svetlobo.