Paradoks nemške moči

Če ste videli film Smrtonosno orožje, potem dobro veste, kaj morate narediti, ko naletite na »norca«, ki grozi, da bo skočil s kake stolpnice: delati se morate, da ste še bolj nori od njega. Natanko to namreč stori policaj, Mel Gibson. Povzpne se na stolpnico, zleze k »norcu«, ki grozi, da bo skočil, in dahne: Zdajle bova pa skočila! Potem začne guncati afne, blazneti, noreti. Njegovo sporočilo je jasno: Ti misliš, da si nor, toda jaz sem še bolj nor od tebe! »Norec«, ki grozi, da bo skočil, se na smrt prestraši. Vsa »norost« ga v trenutku mine. Navsezadnje, pred sabo ima policaja, potemtakem Zakon, ki je še bolj nor od njega.

In natanko to je storila tudi grška Siriza. Ko so Aleksis Cipras in njegovi zmagali, so rohneli: Konec je varčevanja! Konec je trojke! Konec je poniževanja! Ob tem so vrteli bojne himne, predvsem punk štikel Rock the Casbah in štikel First We Take Manhattan, v katerem Leonard Cohen poje:

»Obsodili so me na dvajset let dolgčasa,
ker sem skušal sistem spremeniti od znotraj.
In zdaj prihajam – dobili bodo svoje.
Najprej bomo zavzeli Manhattan in potem še Berlin.«

Jasno, ta zadnji verz – »Najprej bomo zavzeli Manhattan in potem še Berlin« – se ponovi še petkrat. Za strah. Siriza je hotela prestrašiti Berlin. Še več, sirizovci so Angeli Merkel in njenim sporočali: Glejte, še bolj nori smo kot vi! Bojte se nas! Res smo nori! Blaznimo! Meša se nam!

Nekaj dni kasneje je Janis Varufakis, novi grški finančni minister, krenil nad Berlin, toda njegovo misijo – njegovo srečanje z nemškim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem – so razglasili za »kapitulacijo« Sirize, za »vdajo«, »uklonitev«, »zlom«, »razsutje«, »poraz«. Varufakis je namreč po srečanju s Schäublejem, arhitektom evropske politike varčevanja, ki mu je verjetno mantral, da »ni alternative«, rekel, da bo Grčija spoštovala dogovore, izpolnila zaveze, odplačala dolgove. Schäubleju – »evropskemu državniku«, »združitelju Evrope« – je celo zapihal na dušo.

Siriza je hotela prestrašiti Berlin. Še več, sirizovci so Angeli Merkel in njenim sporočali: Glejte, še bolj nori smo kot vi! Bojte se nas! Res smo nori!

Ironično? Srhljivo? Ne, ironično in srhljivo pri tem je nekaj drugega: spoznanje, da je druga stran – nemška – vendarle bolj nora. Da torej z norostjo in nerazumnostjo politike Angele Merkel preprosto ne moreš tekmovati. Še huje: Nemčija je tako močna in tako mogočna, da si norost lahko privošči. Tako močna in tako mogočna, da si lahko privošči vso norost tega sveta. A to ve vsakdo, ki je videl Smrtonosno orožje: Zakon – policaj, ki ga igra Nemčija – je nor. In svojo norost lahko prakticira in uveljavlja hladno in neusmiljeno, birokratsko in brezdušno. Ne da bi trenil z očesom. Kot Schäuble, ki je rekel, da se z Varufakisom »strinjata, da se ne strinjata«, na kar je Varufakis odvrnil, da se »ne strinjata niti, da se ne strinjata«. In to je bil povsem logičen odgovor: če je kdo nor, potem ne moreš reči, da je sicer nor, a da se z njim v tej ali oni točki strinjaš. To bi bilo šele noro! Če je kdo nor, potem se z njim ne strinjaš v nobeni točki. Niti v tem, da se z njim ne strinjaš.

Ergo: Nemčija je Grčiji še enkrat povedala, da je v njenih rokah, v njeni pesti, pod njenim nadzorom, da lahko z njo počne, kar hoče, in da razlogov za »umik« Nemčije ni. To se kakopak ujema z občutkom Grkov, da jih je Nemčija okupirala, pa četudi brez enega samega strela. Nemčija je Grčijo okupirala z ekonomskimi sredstvi, z dolgom, ki ga je treba odplačati. In natanko to že ves čas sporoča Nemčija: Mi smo vojno dobili – vi ste jo izgubili! Nismo mi krivi, da je do te vojne – in okupacije in brezalternativnega položaja – sploh prišlo! Vi ste krivi! Sami ste krivi, da smo vas morali okupirati! Sami ste krivi, da vas moramo kaznovati! Sami ste krivi, da morate zdaj plačati!

In tu je podton, ki so ga vsi spregledali: ni žrtev Grčija, ampak Nemčija! Vsaj v svojih očeh. Toda prav njene oči so trenutno edine odločilne. Nemške oči – oči Angele Merkel, če hočete – so tiste, skozi katere Nemčija vidi sebe in Evropsko unijo in skozi katere naj bi Evropsko unijo in Nemčijo videli tudi vsi mi. In te oči pravijo: žrtev je Nemčija! To, da je žrtev Grčija, je bil očitno nesporazum, le iluzija.

Kako je prišlo do tega »zgodovinskega« obrata? Kaj se je zgodilo?

Paradoks nemške moči

Ko je Berlinski zid padel in ko sta se Nemčiji, vzhodna in zahodna, ponovno združili, so začeli Amerika, evropski voditelji in NATO Nemčijo pozivati, naj se aktivneje vključi v reševanje globalnih problemov in zagotavljanje mednarodne varnosti, tudi z angažmajem svoje vojske, češ da bi to Nemčijo dokončno »normaliziralo«. Toda v nemško zakonodajo so bile zaradi starih travm – Hitlerja, tretjega rajha, II. svetovne vojne, holokavsta, Auschwitza – vgrajene varovalke, ki so Nemčiji prepovedovale vojaške, vojne angažmaje. Tudi NATO je po vstopu Nemčije hitro dodal člen, ki je nemški vojski predpisal le obrambno vlogo.

Leta 1991 je prišla prva zalivska vojna. Nemčija? Ni trznila. Prišle so nove vojne, nove krize. In Nemčijo so spet pozivali: Vojsko pošljite vsaj na mirovne misije! Okej, je rekel kancler Kohl, nemška vojska se lahko vključi v mirovne misije, toda ne na ozemljih, ki jih je nekoč – med II. svetovno vojno – okupirala. To pomeni, da ne bi smela v Grčijo – ali pa Jugoslavijo. Toda vojna se je potem začela prav v nekdanji Jugoslaviji.

Tu pa je prišlo do tistega velikega obrata, ki je vse spremenil, pravi Hans Kundnani, avtor sijajne knjige Paradoks nemške moči (The Paradox of German Power). Nemška vojska je v vojnah na ozemljih nekdanje Jugoslavije najprej zagotavljala le logistično podporo drugim vojskam, na koncu – 24. marca 1999 – pa je vendarle prešla v prvi vojaški napad po II. svetovni vojni: stolkla je srbske položaje na Kosovu.

Mar ni v nacistični fantaziji prav Jud nastopal kot ta, ki uživa na tuj račun? In mar ni v nacistični fantaziji prav Jud nastopal kot ta, ki ga je nemogoče integrirati, asimilirati in »normalizirati«?

Kaj je spreobrnilo Nemce? Kaj je spremenilo nemško perspektivo? Koncentracijska taborišča v Bosni, pokol v Srebrenici, čiščenje na Kosovu. Nemški politiki, od desnih do levih, od Volkerja Rüheja do Daniela Cohn-Bendita in Joschke Fischerja, so rekli: Tako kot so žrtve nacističnih koncentracijskih taborišč rešile šele zavezniške sile, bo tudi žrtve koncentracijskih taborišč v Bosni mogoče rešiti le z zunanjo vojaško intervencijo. Ali kot je rekel Daniel Cohn-Bendit: Kdor nasprotuje vojaški intervenciji, sprejema politiko popuščanja, ki je pripeljala do holokavsta, uničenja Judov. Ergo: Nemčija mora preprečiti to, kar je nekoč sama počela. Če je holokavst del nemške nacionalne identitete in če Nemčija noče, da bi se ponovil Auschwitz, potem mora vojaško intervenirati. In če bo torej vojaško intervenirala v imenu Auschwitza, bo to dokaz, da se je končno »normalizirala«.

Toda argument, s katerim so skušali Nemci opravičiti svojo vojaško intervencijo, ki naj bi pripeljala do »normalizacije« Nemčije, je bil mučno perverzen, saj je bil v popolni rimi z »normalizacijo« Nemčije, h kateri so že prej pozivali nemški revizionisti, ki so jim očitali prav zanikanje holokavsta. Tak je bil recimo razvpiti nemški zgodovinar Ernst Nolte, ki je najprej – v šestdesetih letih – trdil, da je bil fašizem le »metapolitični« upor proti modernosti (Hitler je sovražil modernost, Jude pa istovetil z njo) in način, kako se je prestrašeni srednji razred odzval na komunistično grožnjo, kasneje, v sedemdesetih in osemdesetih letih, pa je revizionizem stopnjeval ter začel bujno in burno relativizirati nemško krivdo, češ da je imela vsaka dežela »svojo hitlerjevsko dobo«, da so Američani v Vietnamu prakticirali »še krutejšo verzijo Auschwitza«, da Auschwitz ni bil nič originalnega, unikatnega ali singularnega, da je bil le kopija sovjetskega arhipelaga gulaga, da korenini v preteklosti, ki ne bo nikoli minila, in da je bil nacistični teror le zrcalna slika komunističnega terorja.

Ali bolje rečeno: Nolte je druge genocide 20. stoletja moralno izenačil s holokavstom, rekoč: Kaj pa turški pokoli Armencev, kaj pa Stalinovi gulagi, kaj pa Leninova eksterminacija sovjetske inteligence, kaj pa ameriški pokoli v Vietnamu, kaj pa Pol Potovi pokoli v Kampučiji, kaj pa pokoli Idija Amina v Ugandi? In britansko bombardiranje nemških mest? Holokavst je bil le ena izmed mnogih grozot 20. stoletja, le eden izmed mnogih genocidov. Nič posebnega.

Nolteju so očitali, da relativizira in trivializira holokavst, ki je bil nekaj enkratnega in singularnega, brez precedensa, tako da ga ni mogoče moralno izenačevati z drugimi genocidi 20. stoletja. In natanko to so v devetdesetih letih počeli Nemci, ko so svojo vojaško intervencijo opravičevali s spominom na holokavst: ko so to, kar se je dogajalo v nekdanji Jugoslaviji, moralno izenačevali s holokavstom, so sam holokavst relativizirali. Kot Ernst Nolte in drugi revizionisti, ki so skušali z relativiziranjem holokavsta zmanjšati krivdo Nemčije. Če se hoče Nemčija »normalizirati«, potem mora svojo krivdo zmanjšati. Manjša ko bo krivda Nemčije, prej se bo »normalizirala«.

Toda ta »normalizacija« – intervencijsko sklicevanje na holokavst, relativiziranje holokavsta, zmanjševanje nemške krivde – je bila le most do prave »normalizacije«.

Relativizacija krivde

Počakati je bilo treba le nekaj let. Do leta 2003, ko so Američani s koalicijo voljnih napadli Irak. Nemci so bili proti. Pri bombardiranju Iraka niso hoteli sodelovati. In zakaj ne? »Medtem ko so v javni razpravi o Kosovu prevladovali kolektivni spomini, v katerih so Nemci nastopali kot napadalci, so v javni razpravi o Iraku prevladovali kolektivni spomini, v katerih so Nemci nastopali kot žrtve,« pravi Hans Kundnani. Spomini, v imenu katerih so se Nemci uprli napadu na Irak, se torej niso osredotočali na holokavst, ampak »na nemško trpljenje med II. svetovno vojno, rezultat zavezniškega bombardiranja nemški mest«. Kot je tedaj zapisal Wall Street Journal: »Nemci se prvič niso imeli za napadalce, ampak za žrtve vojne.«

To relativiziranje nemške krivde in ta spremenjeni pogled na II. svetovno vojno je še dodatno uokvirila knjiga Der Brand (2002), v kateri je Jörg Friedrich – Kohlov prijatelj, nekdanji trockist – popisal zavezniško bombardiranje nemških mest, pri čemer je uporabljal besede, ki se običajno uporabljajo v zvezi s holokavstom. Recimo: zavezniško bombardiranje je označil za »Vernichtung«, ogenj, v katerem so goreli Nemci, za »krematorije«, posadke zavezniških letal pa za »Einsatzgruppen«.

S tem, ko je svojo krivdo relativizirala in ko se je prekvalificirala v žrtev, je svojo preteklost prelevila v grško prihodnost. In grško lakoto.

Trpljenje Nemcev je izenačil s trpljenjem tistih, ki so jih Nemci napadli. Friedrichu so očitali, da je ustvaril vtis, da je oboje – trpljenje Nemcev in trpljenje tistih, ki so jih Nemci napadli – potekalo hkrati, pri čemer bi se lahko komu zazdelo, da so šli Nemci v vojno zato, ker so zavezniki bombardirali nemška mesta. Friedrich, ki je knjigo najprej feljtoniziral v revolveraškem tabloidu Bild, je nemško krivdo relativiziral, zmanjšal. Nemci niso bili napadalci, ampak žrtve. To se je ujemalo z Noltejevo tezo, da so bili Judje sami krivi, češ: Judje so Nemčiji napovedali vojno, zato so sami klicali po antisemitski zakonodaji. To je Nolteja, ki je tudi trdil, da Nemci za holokavst sploh niso vedeli in da so zato po krivici trpeli, pripeljalo na rob zanikanja holokavsta.

Kar pa je logično: ko zanikaš holokavst, nemško krivdo najbolj zmanjšaš. Ko jo zmanjšaš, izbrišeš stigmo, ki se drži Nemčije. Ko izbrišeš stigmo, Nemčijo »normaliziraš«. »Javna razprava o nemški nacionalni identiteti je potekala v imenu tekme med dvema kolektivnima spominoma – Auschwitzem in Dresdnom,« pravi Kundnani. Zmagal je Dresden.

Vrnitev zgodovine

Ko se je Nemčija »normalizirala«, je lahko spet počela, kar je hotela. Tako kot druge suverene države. Nemčija je bila spet na misiji, na svoji poti, na svojem »Sonderwegu«. Nemčija naj bi se »normalizirala«, ko je razčistila s preteklostjo, toda s tem, ko je svojo krivdo relativizirala in ko se je prekvalificirala v žrtev (v drugi fazi »normalizacije« je povsem relativizirala »demona«, ki se mu je v prvi fazi »normalizacije« tako uprla), je svojo preteklost prelevila v grško prihodnost. In grško lakoto. Nemčija je voljna relativizirati vse, le dolgov ne.

V Evropo se je vrnila zgodovina. Vrnilo pa se je tudi »nemško vprašanje«, ki se je prvič pojavilo leta 1871 – ob tisti prvi združitvi Nemčije. In ne pozabite: ko se je množica nemških državic pod kanclerjem Bismarckom združila v eno Nemčijo, je to Evropo povsem spremenilo, saj je s tem nastala populacijsko največja evropska država. Večja od Francije, Britanije in Avstro-Ogrske. Z močno industrijo. Ležala je sredi Evrope, vsi drugi so bili zanjo le periferija. »Združena Nemčija je bila prevelika za ravnovesje sil in premajhna za hegemonijo.« Ni bila dovolj močna, da bi svojo voljo vsiljevala preostali Evropi, obenem pa je bila ravno dovolj močna, da so jo vsi doživljali kot grožnjo. Imela se je za nekaj posebnega, izjemnega – nemški »ljudski duh« ni bil isto kot zahodni duh. Bila je na misiji, s katero naj bi odrešila svet. Od ekspanzionističnih, kolonialnih fantazij in od občutka, da je kot svetovna velesila teritorialno prikrajšana in da ji vsi po vrsti nekaj »dolgujejo«, je bil potem dvakrat le korak do stopnjevanja oboroževanja, ki se je sprevrglo v dve svetovni vojni.

Po obeh vojnah so naredili vse, da bi Nemčijo omejili, zmanjšali, nevtralizirali, ustavili, zaplombirali, »normalizirali«, prepričani, da gre za »abnormalno« državo. Po prvi so ji nabili orjaške reparacije, ji del ozemlja in vse kolonije vzeli, del ozemlja okupirali, število njenih vojakov omejili (nobenih tankov, nobenega težkega topništva). Po drugi so jo prepolovili – vzhodne Nemce, nekdanje naciste, so prelevili v fanatične komuniste, zahodne Nemce pa so podvrgli denacifikaciji. Zahodna Nemčija ni bila več sredi Evrope, ampak na periferiji nove Evrope, saj je mejila neposredno na divji vzhod, varšavski pakt. Za njeno varnost so skrbeli drugi, pobrali so ji vse kolonije, njene industrijske kartele razbili ter ji vsilili demokracijo. In ja, da bi jo integrirali, asimilirali, »normalizirali« in čim bolj razpršili, so si tako rekoč »izmišljali« mednarodne organizacije, integracije in unije, ki bi lahko moderirale njeno obnašanje (NATO, Evropska skupnost za premog in jeklo, G7 ipd.).

Ko je Berlinski zid padel in ko sta se Nemčiji ponovno združili, je bila Nemčija spet velika – in spet je bila sredi Evrope. In vsi so se spet spraševali: Bo Nemčija Evropo stabilizirala ali destabilizirala? Britanska premierka Margaret Thatcher je združitvi nasprotovala, francoski predsednik Mitterrand pa je rekel, da bi lahko »Nemčija zdaj dobila več kot pod Hitlerjem«, zato so si, pravi Kundnani, izmislili še eno integracijo, ki naj bi Nemčijo omejila, asimilirala in »normalizirala« – Evropsko unijo. In ker so se bali, da tudi ta integracija ne bo dovolj močna, da bi zadržala Nemčijo, so ustanovili še monetarno unijo. Evro. To je bil edini način, da si evropske države povrnejo suverenost, ki so jo izgubile s ponovno združitvijo Nemčije, je Thatcherjevi rekel Mitterrand, prepričan, da se »bomo brez enotne valute vrnili v leto 1913, potemtakem h klasičnemu nemškemu vprašanju«, še več: »Brez enotne valute bomo vsi podrejeni nemški volji.«

EU in evro sta bila očitno zadnja obupana poskusa, da bi ustavili in »normalizirali« Nemčijo.

Končna rešitev

Kako se je Nemčija po združitvi prelevila v »gospodarski čudež«, vemo: pod kanclerjem Schröderjem je izpeljala tisto slovito reformo, kar pomeni, da je v slogu najfanatičnejšega neoliberalca deregulirala gospodarstvo, finančni sektor, trg dela itd., znižala plače, zategnila socialno državo, proizvodnjo pa preselila v dežele, ki jih je nekoč okupirala z vojsko – zdaj jih je okupirala z ekonomijo. »Veliko Nemčijo« je zamenjala »velika nemška ekonomija«, ki je imela blazne presežke – za razliko od perifernih dežel, ki so imele primanjkljaje.

Že to makroekonomsko neravnovesje je bilo za EU nevzdržno, celo destruktivno, kaj šele to, da so se presežki, ki so jih ustvarjali s sekanjem socialne države in drugimi »varčevanji«, stekali v »mistične« finančne produkte, ki so ob izbruhu krize strahovito propadli, toda »čudežno ekonomijo« je poganjal še en trik, pravi Kundnani: ker je nemški BDP temeljil na robustnem izvozu, zunanjem povpraševanju, so nemške banke periferiji z nizkimi obrestmi posojale brezmejne količine denarja, da bi lahko ljudje tam, na periferiji, kupovali nemške produkte in tako vzdrževali nemški »gospodarski čudež«, ta ultimativni dokaz, da se je Nemčija »normalizirala«.

V resnici pa je Nemčija izvažala nestabilnost. In ko je izbruhnila kriza, je bila Nemčija spet na misiji, prepričana, da lahko ponudi rešitev, ne da je vzrok težav, da je nekaj posebnega in da ji vsi nekaj dolgujejo. Vsem je vsiljevala svoje ekonomske preference, Bruselj preselila v Berlin, grozila s kaznimi, discipliniranjem in »okupacijsko« trojko, terjala varčevanje, ki je periferijo ubijalo, forsirala svoj ekonomski, izvozni nacionalizem, za bailoute, stimulacije, tiskanje denarja in Keynesa pa ni hotela slišati. In ja, do evropskih demokracij se je obnašala avtokratsko, do avtokratskih režimov, v katere je izvažala, pa skrajno vljudno. Tudi do Irana, znanega zanikovalca holokavsta. BDP je bil nad spomini na holokavst – in nad demokracijo. Nemčija je potrebovala le teritorije, ki bi kupovali njene produkte.

In ne le da je skušala EU predelati po svoji podobi, ampak je skušala vsem članicam EU vsiliti neoliberalni model, ki je spet ustvaril »preveliko Nemčijo« ter obudil »nemško vprašanje« in spomine na mučno preteklost. Toda Merklove to, da so jo risali kot novega Hitlerja, ni ustavilo. Le zakaj? Nemčija je razčistila s preteklostjo! Ni bila napadalec, ampak žrtev! Nemčija je nedolžna. Svojo moč je širila z ekonomijo, ne pa z vojsko. Kar je znak, da se je »normalizirala« in da je pretrgala s preteklostjo.

Nemčija je Grčijo okupirala z ekonomskimi sredstvi, z dolgom, ki ga je treba odplačati. In natanko to že ves čas sporoča: Mi smo vojno dobili – vi ste jo izgubili!

Še več: Nemčija vztrajno ponavlja, da je nedolžna, da so za krizo krivi drugi, da je torej sama žrtev krize, ki so jo zakuhali drugi, saj veste, tisti, ki so bili fiskalno neodgovorni, tisti, ki so trošili več, kot so ustvarili, tisti, ki so živeli prek svojih zmožnosti, tisti, ki so preveč uživali na tuj račun.

Kar prebuja mučne asociacije. Mar ni v nacistični fantaziji prav Jud nastopal kot ta, ki uživa na tuj račun? In mar ni v nacistični fantaziji prav Jud nastopal kot ta, ki ga je nemogoče integrirati, asimilirati in »normalizirati«? A to je po drugi strani tudi ironično: ko berete Paradoks nemške moči, imate občutek, da je ta evropski Jud, ki ga je nemogoče integrirati, asimilirati in »normalizirati«, prav sama Nemčija.

S tem je krog sklenjen. Nemčija se očitno s svojo nekdanjo žrtvijo tako močno identificira, da samo sebe vidi kot žrtev. Zato tudi tako nasprotuje odpisu grških dolgov – ker se boji, da bi jo razlastninili, tako kot so nekoč nacisti razlastninili Jude.

Se še čudite, zakaj ameriške tajne agencije tako divje prisluškujejo Angeli Merkel?