Baracka Obamo primerjajo s špansko inkvizicijo
Nekatere izjave Baracka Obame v zadnjem času so ameriškega predsednika znova postavile v središče kritik konservativcev. Ob tem so Obami, ki se opredeljuje za kristjana, očitali tudi izogibanje omenjanju boga in vere nasploh ter še posebej pri pomembnejših državnih opravilih.
Ob nedavnem sežigu jemenskega pilota v Iraku je namreč ameriški predsednik primerjal to s podobnimi postopki inkvizicije. Kritiki so nato sešteli vse žrtve, ki so jih povzročili uboji s pomočjo brezpilotnih letal - pri katerih ima zadnjo besedo o napadu pogosto prav Barack obama - ter ugotovili, da je ameriški predsednik v šestih letih svojega mandata pravzaprav že pobil več ljudi kot španska inkvizicija. Obama je namreč dejal: »Človeštvo se je ukvarjalo s temi problemi skozi vso človeško zgodovino. In če menimo, da je to posebnost nekih drugih krajev, se moramo spomniti, da so v času križarskih pohodov in inkvizicije ljudje storili grozne zločine v imenu Kristusa.«
Potem so se lotili seštevanja. Odkar je Barack Obama zaprisegel kot predsednik 20. januarja leta 2009, je bilo ubitih najmanj 314 civilistov, tako da je »uradna« številka ubitih civilistov sedaj 456. V Jemnu, Iraku in drugje naj bi Obama ubil več ljudi kot njegov predhodnik George Bush. Če se seštejejo vse žrtve na vseh področjih in državah, kjer delujejo brezpilotna letala, tako kot je to prejšnji teden naredil Urad preiskovalnega novinarstva, potem lahko ugotovimo, da je bilo v »brezpilotnem« programu ameriškega predsednika doslej ubitih 2464 ljudi oziroma okoli 2500. Zanimivi so tudi podatki o žrtvah inkvizicije. Pred desetletjem je Vatikan izdal analizo na podlagi šestletne študije, ki se je ukvarjala z žrtvami inkvizicije po Evropi. V skladu z rezultati 800 strani dolgega poročila, ki ga je napisal Agostino Borromeo, naj bi bilo v času španske inkvizicije ubitih 1,8 odstotka vseh, ki jih je z znanimi metodami mučenja preiskovala španska inkvizicija. Papež Janez Papel II se je po izdaji tega poročila tudi opravičil vsem žrtvam zaradi nezakonitih postopkov inkvizicije ter izrazil svoje obžalovanje zaradi »napak, ki so bile storjene pri iskanju resnice in poseganju po nekrščanskih metodah«.
Glede na to, da je bilo v Španiji okoli 125.000 sodnih postopkov v času inkvizicije, bi manj kot dvoodstotna smrtnost pomenila 2250 ubitih v času celotnega obdobja španske inkvizicije. Če je torej Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama že »dosegel« številko več kot 2500 mrtvih v šestih letih svojega predsedovanja, bi to torej res pomenilo, da je ameriški predsednik v kratkem času predsedovanja po smrtonosnosti presegel špansko inkvizicijo. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da v današnjem svetu obstajajo še veliko hujši primeri množičnega pobijanja ljudi, saj je na primer prav Boko Haram pred nekaj dnevi, kot opozarjajo kritiki ameriškega predsednika, v severni Nigeriji pobil več kot 2000 ljudi.
O delovanju inkvizicije pa obstajajo tudi drugačni, za ameriškega predsednika bolj »ugodni« podatki. Po neki oceni iz leta 1817 naj bi bilo skozi enajst stoletij v čarovniških procesih usmrčenih okoli 9,5 milijona ljudi oziroma povprečno okoli 850.000 v vsakem stoletju. Po nekaterih drugih podatkih je inkvizicija v Španiji preganjala okoli 44.000 ljudi, usmrtili pa so jih 3.000-5.000. Vendar so k tej številki seštete vse žrtve, poleg inkvizicijskih tudi žrtve čarovniških procesov, ki jih je bilo veliko tudi na Slovenskem.
Inkvizícija je bila sicer ustanova rimskokatoliške Cerkve z nalogo zatiranja krivoverstva. Danes ločimo štiri vrste inkvizicije - srednjeveške inkvizicije, špansko inkvizicijo, portugalsko inkvizicijo in rimsko inkvizicijo. Španska inkvizicija je delovala v Španiji pod nadzorstvom španskih kraljev. Inkvizitor je imel pravico razpolagati z mestom in z vsakim posameznim meščanom: kdorkoli se mu je upiral, je bil takoj izobčen.
Kazni so izvajali javno na ceremonijah, ki so včasih trajale tudi cel dan. Verski postopek je bil zelo samovoljen, številne obtožbe ljudi so bile zelo pogosto lažne. Ljudje so obtoževali someščane iz maščevanja ali pa zaradi obljubljene nagrade. Za nekaterimi obtožbami se je skrivala tudi kraljeva oblast, saj je kralj po kaznovanju obdolženca dobil njegovo zemljo in lastnino. Z inkvizicijo so preganjali tudi čarovnice, protestante, enciklopediste in razsvetljence. V poznejših stoletjih je največ zgražanja povzročala arbitrarnost postopka zoper obtožene. Z arbitrarnostjo se označuje popolna samovoljnost sodnikov, ki so si po svoje razlagali zakone, z mučenjem prišli do »priznanj« in nato takšna priznanja sprejeli kot trdna dejstva, s katerimi naj bi bili dokazani »zločini« njihovih žrtev.
Do poslabšanja cerkvenega kazenskega postopka je prišlo že pred uvedbo inkvizicije, v trenutku, ko je papež Inocenc poostril borbo proti heretikom in v postopek uvedel pomembno novost. Do tedaj je bilo namreč mogoče kazenski postopek pričeti samo s tožbo (per accusationem) neke osebe, ki je bila dolžna dokazovati krivdo tožene osebe. Inocenc III pa je uvedel še dve novi možnosti - začetek kazenskega postopka per denunciationem in per inquisitionem. Za prvo pot je bila potrebna samo prijava (denunciatio) neke osebe, ki sploh ni bila dolžna dokazovati krivdo obtožene osebe.
Druga možnost je bila pravica sodnika, da sproži kazenski postopek zgolj na osnovi govoric o nekomu (publica fama, clamosa insinuatio). V obeh primerih je bil sodnik istočasno tudi tožilec, kazenski postopek pa zato več ni bil nepristranski in tak, v kateri bi sodnik imel vlogo nepristranskega razsodnika med obtožencem in tožnikom. Kmalu pa tudi te omejitve niso bile dovolj ohlapne, zato so naslednji papeži uvedli pravilo, po katerem je kazenski postopek proti sovražnikom cerkve in heretikom potrebno voditi »zgoščeno, poenostavljeno ter brez zadržkov in formalnosti«.