Dvojna merila

Po umoru treh muslimanov v Severni Karolini so se na družbenih omrežjih pojavile kritike neodzivnosti medijev in pristranskega poročanja, ker dejanje ni bilo označeno za zločin iz sovraštva (hate crime). Napadalca niso označili za skrajneža ali povzemali izjav politikov, ki bi le uro po umoru govorili o terorističnem napadu. Tega niso mogli storiti, saj odziva iz Bele hiše sprva sploh ni bilo. Obama je šele po kritiki turškega predsednika Erdogana in pozivih aktivistov v petek, tretji dan po umoru, družinam izrekel sožalje. Tudi on dogodka ni označil za zločin iz sovraštva, a je dodal, da nihče ne bi smel nikogar napasti zaradi videza ali vere.

Zakaj je sosed ubil tri mlade muslimane, še vedno ni znano, najpogosteje pa se je kot razlog navajal spor zaradi parkirnega mesta. Šlo naj bi za osamljeno dejanje čudaka, verjetno neprištevnega posameznika, nekateri so omenjali zgolj »skrajni ateizem«. Večina največjih ameriških in evropskih medijev je dogodek le omenila. Zato pa smo spremljali razvoj dogodkov v Københavnu in izjave danske premierke, da gre za teroristični napad …

Gre za dvojna merila? Zločini, ki naj bi bili povezani z islamom, pa to pravzaprav niso, so v izhodišču teroristični, tisti, usmerjeni proti muslimanom, pa ne?

Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede se s trditvijo o dvojnih merilih strinja. »Dejanje storilca se ni povezalo z ideologijo, ki jo zagovarja, ampak bolj z mentalnim stanjem. Če bi šlo za nasprotni položaj, bi bilo drugače. Ko se napadalci opredeljujejo kot muslimani, se poudarja, da so se tega lotili racionalno in z nekim namenom, vendar se je še posebej pri Andersu Breiviku pokazalo, da je tudi on dejanje načrtoval in da je za tem bila neka ideologija.« Dodal je še, da zaradi Andersa Breivika ni nihče sklepal, da je krščanstvo skrajna, nasilna vera: »Prihaja do individualizacije dejanja, pri islamu pa sta dejanje in krivda kolektivna.« To se kaže tudi tako, da so se ob dogodkih, kot je bil tisti v Parizu, pojavile celo zahteve, naj se vsi muslimani opravičijo za nekaj, česar niso storili.

Damjan Mandelc z oddelka za sociologijo Filozofske fakultete meni, da je razlogov za takšne razlike več, ključen pa je vpliv medijev in politike, ki generirata takšen diskurz: »Gre seveda za nenačelno držo, pri kateri igrajo mediji ključno vlogo. Če bi bili dosledni in ne senzacionalistični, bi za vsak primer posebej raziskali vzroke, in šele, ko bi bilo dovolj dokazov, da so napadalci kakorkoli povezani s skrajnimi skupinami, bi pisali, da jih je vodila na primer skrajna verska ideologija ali politični fanatizem.«