Prosti sedež

Z Vladom Miheljakom sva si v pogledih na družbo in politiko že dolgo zelo blizu - se pa včasih ob kakšnem vprašanju tudi polemično spopadeva. Tokrat (glej najino polemiko ob njegovi kolumni v lanski št. 51-52) se nisva, kot sam pravilno poudarja, glede Janše - zanj je Miheljak odlično napisal, „da si ne zasluži takšnega luksuza, da bi mu krivično ali pristransko sodili“. O tem, ali so mu redni sodniki ta nezasluženi luksuz vendarle omogočili, torej, ali so ga obsodili nezakonito (kot mislim sam), ustavno sodišče kot zadnja domača instanca še ni odločila. Toda v času tik pred to odločitvijo se (poleg mnogih drugih) oglasi tudi Miheljak in kategorično zapiše, da „ustavnih sodnikov ne usmerja črka zakonov in ustave, ampak neka druga motivacija“ in da si zato, pazite, „od ustavnega sodišča ne gre obetati nič, kakorkoli bo že v prihodnje presojalo“!

Kdo pa naj potem v tej državi dokončno razsodi, ali je neka sporna obsodba pomenila kršenje zakona in ustave ali ne? Ustave nevešči pisci pisem bralcev in kolumnisti? Malo več resnosti, prosim. Po ustavi je to namreč lahko samo ustavno sodišče, pa naj si Miheljak o njem misli, kar si hoče. Seveda bo lahko tudi to njegovo razsodbo kritiziral, kdor bo hotel (pravnik ali ne), če bo le znal za to navesti kakšen razumen argument. Argumentirano kritiziral, pravim - ob dolžnem spoštovanju sodišča, kar je zahteva prava in morale, in brez žaljivih obdolževanj, kot so v navadi sedaj. Toda Miheljak mirno zapiše, da ustavno sodišče sploh ne sodi po zakonih in po ustavi! In da tudi v prihodnje ne bo! Se med razumnimi ljudmi tako razpravlja o ustavnem sodišču?

Tudi jaz se z odločitvami US večkrat ne strinjam, toda kritiziram jih z navajanjem pravnih argumentov, ne tako, kot si je to zdaj na žalost privoščil tudi drugače korektni Miheljak. In zdaj v 7. številki Mladine še Janko Lorenci: „varuh ustave sesuva ustavo“, „M. Dolar je podvomil, ali je še legitimno“, „politikantstvo, značilno za ustavno sodišče, ki kužno deluje“ itd. Najbolj zanimivo pri tem pa je to, da se Lorenci hkrati (upravičeno!) zavzame za podporo pravosodju tudi „s simbolično močnimi dejanji (z drastičnim kaznovanjem zmerjačev sodstva)“ - ampak očitno samo janševskih zmerjačev rednega sodstva, kar bi bilo tudi po mojem mnenju res nujno - za njega samega in za druge zmerjače ustavnega sodišča pa naj to ne bi veljalo?!

Morda najhujši (ali najbolj nepremišljen) pa je bil tale Lorencijev stavek: „Zato je vedno teže poslušati frazo: odločitev US bomo spoštovali.“ Tudi mene ta fraza iz ust predstavnikov državnih organov, katerih odločitve so bile kot protiustavne razveljavljene, hudo iritira, samo ne zato (kot je razumeti Lorencija), ker „kužno delujočih odločitev teh politikantov“ pa on že ne bi spoštoval, ampak zato, ker se vsi ti politiki in birokrati, ki dajejo take izjave, očitno sploh ne zavedajo, kaj so rekli: kot da je od njihove proste volje odvisno, ali jih bodo spoštovali ali ne! Res, daleč smo prišli ... Pa „spoštovati“ v tem kontekstu seveda ne pomeni odobravati, ampak samo izvrševati to odločitev, odtlej opravljati državno funkcijo v skladu z njo.

In nazaj k Miheljaku. Pravi, da ne razume mojega očitka, da je polemiziral s podtaknjeno, ne z resnično tezo. Dobesedno takole zapiše: „Z nobeno tezo, da je ‘US varuh demokracije’, nisem polemiziral. Polemiziral sem s čisto drugo stvarjo.“ Naj mu osvežim spomin. Napisal je, da so člani Odbora 2014 zapisali, da je US varuh demokracije, in nato je nadaljeval: „In to je ključni problem. Če ustavno sodišče ni varuh zakonitosti in ustavnosti, ampak demokracije z vsakokratno podobo, predstavo in zlorabo, je a priori politčni organ.“ V drugem in tretjem odstavku svojega odgovora sem polemiziral točno s tem njegovim stališčem (torej z njegovim nasprotovanjem tezi, da je US tudi varuh demokracije). Ne bi bilo bolje, če bi na mojo kritiko odgovoril, kot da se odgovoru takole izmakne?

V četrtem in nadaljnjih odstavkih svojega odgovora pa sem mu odgovoril tudi na tisto, na kar skuša zdaj zožiti predmet najine polemike - zdaj s še zaostreno tezo, da je „iz vesolja opazno, da se o številnih javnih vprašanjih ... presoje posameznih članov US delijo po nekakšni železni logiki“ in da je „prav kričeče predvidljivo“, kako se bo kdo od njih ob specifičnih materijah opredelil. Ker je to zanj „iz vesolja opazno“ in „kričeče predvidljivo“, seveda ni prav prepričljivo, ko se na koncu navidezno umakne v spraševanje, „kakšni kriteriji vodijo k takšni presoji - ideološki, nravstveni, politični, religiozni“? Saj je že prejšnjikrat jasno povedal, da politični (ker da je to ustavno sodišče „a priori politični organ“)! Zdaj, drugič, pa o tem izmikajoče (sprenevedajoče?) pravi takole: „Recimo, da so nravstveni. Varuh česa je potem ustavno sodišče?“ S tem ponovno potrdi, da vloge ustavnega sodišča res ne razume. Pri posameznih težjih ustavnopravnih vprašanjih so kriteriji za možno različno presojanje posameznih ustavnih sodnikov lahko tudi ideološki, nravstveni, politični, religiozni, še zlasti izrazito tudi nravstveni, kajti ustava ni le zbirka nekih „tehničnih“ pravil za ravnanje ljudi, kot to napačno razumejo mnogi laiki in žal tudi mnogi (slabi) pravniki, ampak hkrati, kot še posebej močno poudarjata nemška in ameriška teorija, vzpostavlja in opredeljuje tudi v neki družbi veljavni in vse pravno zavezujoči „red vrednot“, tako imenovani „minimum skupnih etičnih vrednot“, odnos do religije, svetovnih nazorov itd. In ko se pred ustavnim sodiščem pojavijo taka vprašanja, je jasno, da - povsod, ne le v Sloveniji - na razlike v presojah posameznih ustavnih sodnikov seveda vplivajo tudi razlike v njihovih svetovnih in drugih nazorih.

In v razvitih, starih demokracijah je še neprimerno bolj kot pri nas vnaprej dobro znano, kakšna so osebna stališča tega ali onega ustavnega sodnika do kakšnega od takih vprašanj - predvsem zato, ker pravniki brez izdelanih stališč do takih vprašanj sploh ne morejo postati ustavni sodniki - so še premalo izdelane osebnosti, da bi jim tako občutljive funkcije lahko zaupali. Seveda zato politični organi, ki te sodnike volijo ali imenujejo, zelo pazijo tudi na uravnoteženost sestave sodišča v teh pogledih - pri nas je pa bilo to doslej zelo zanemarjeno, ker javnost (glej polemike v medijih vsa ta leta!) sploh ne razume pomena teh vprašanj, med kandidati za ustavne sodnike pa še vedno prevladujejo domnevni „nevtralci“, ki jasno izdelanih stališč do takih vprašanj ali sploh nimajo ali pa jih skrivajo, misleč (kot naša ustavnopravno nerazgledana javnost) da je to nekaj, kar se za ustavne sodnike ne spodobi.

Ko taka vprašanja neizbežno tudi pri nas prihajajo pred ustavno sodišče, se pa levi (ali liberalno usmerjeni) del javnosti zgraža nad tremi jasno desno (ali konservativno) usmerjenimi ustavnimi sodniki, vse druge, ki se jim ob posamezni zadevi priključijo, pa ozmerjajo za desničarje in politikante, ne da bi imeli za to kakršenkoli razumen razlog. Najbolj žalostno-smešna pa postane zadeva takrat, kadar potem v kakšni taki umetno hiperspolitizirani zadevi o čem odločijo soglasno, očitno zaradi za vse nespornih ustavnopravnih razlogov - „dežurni kritiki“ pa potem samo še močneje zavpijejo: „Saj smo vedeli - vse skupaj je ena sama desničarska (ali levičarska, kakor kdaj) zarota! In take politikantske odločitve naj bi mi spoštovali?“

Kako površno in zgrešeno je Miheljakovo in Lorencijevo poenostavljajoče gledanje na ta zelo kompleksna vprašanja, bosta oba, ker kot nepravnika dela US seveda podrobneje ne spremljata, lahko razbrala vsaj iz mojega članka, ki že dva tedna čaka na objavo v Mladini (že jeseni pa sem na isto opozoril v Pravni praksi) - morda bo medtem že objavljen. V njem opisujem tudi to, kako se je ob mojih ustavnih pritožbah zoper naravnost škandalozne sodbe naših rednih sodišč o pravicah azilantov (kar je tipična tema za liberalno-konservativne delitve!) v zadnjih letih ustavno sodišče kar nekajkrat sicer postavilo na stran pravic azilantov, toda (zame zelo žalostno!) komaj s 5:4 - toda ne po Miheljakovem „iz vesolja vidnem“ levo-desnem kriteriju! Desničarja Zobec in Mozetič sta bila namreč v vseh teh primerih v večini, ki je pravice azilantov priznala in podprla - manjšinska četverica je bila pa tudi zelo pestro „ideološko“ sestavljena. In kako se je Zobec postavil ob odločbah o izbrisanih in o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, sem tudi že javno pisal, v dnevnem časopisju. Stvari torej še zdaleč niso tako preproste, kot si jih dovoljujejo prikazovati hujskaški nestrpneži „na levi“ - v tem nič boljši od hujskaških nestrpnežev zoper redno sodstvo „na desni“.

Kam nas vodita za civilizirano državo nedopustno in nedostojno udrihanje čez redno sodstvo na desni in čez ustavno sodišče na levi strani naše politične in medijske scene? Še globlje od tam, do koder nas je že pripeljala naša sovražna razcepljenost in nerazumnost, v še večjo družbeno anomijo, v še nadaljnje razvrednotenje vseh vrednot. Ustavimo se in se spametujmo, dokler je za to še nekaj časa, prostora in volje. Pospešeno drvimo proti točki, ko bo vsega tega nepovratno zmanjkalo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.