Intervju / David Švarc

Vseh sedem sindikalnih central zahteva takojšnjo spremembo zakonodaje, ki ureja insolventnost. Ko gre podjetje v stečaj, bi morali biti najprej poplačani delavci, trdite. Kako je to urejeno sedaj?

Stečajna zakonodaja določa vrstni red poplačil upnikov. Delavci veljajo za prednostne upnike, to pomeni, da smo poplačani pred t. i. navadnimi upniki – trgovci, dobavitelji in drugimi partnerji podjetja v stečaju. Težava je v tem, da so pred prednostnimi še neki bolj prednostni, t. i. ločitveni upniki. To so banke s hipotekami na posojila, ki so jih dale posameznim podjetjem.

Pravite, da so banke neupravičeno prve v vrsti med upniki, saj so s posojanjem denarja sprejele tveganje, sprejeti bi morale tudi posledice.

Tako je. Banke so absolutno neupravičeno postavljene pred delavce. Stečajne mase iz katerih naj bi se poplačale, so sicer zaradi krize že tako vse manjše. Vrnjenih lahko dobijo celo zgolj desetino posojil. A ta desetina terjatev je včasih vredna toliko, da bi bili s temi sredstvi v celoti poplačani delavci podjetja, ki je šlo v stečaj. Nesprejemljivo je, da je delavec, ki se nikoli ni zavestno odločil za tveganje – ni privolil, da bi neizplačane plače, neizplačane prispevke, odpravnine, regrese, neizkoriščeni dopust zastavil za morebitno preživetje podjetja –, oškodovan. Banka pa zavestno posoja denar, se zavaruje, ta zavarovanja, te hipoteke pa so razvrščeni višje kot pravica delavca, da prejme plačilo za opravljeno delo. Pri tem je oškodovana tudi država, saj so delavci podjetja, ki je šlo v stečaj, upravičeni do nadomestila iz Jamstvenega sklada za neizplačane plače za obdobje zadnjih treh mesecev delovnega razmerja, za neizrabljen dopust ter neizplačano odpravnino. Skupaj do štirih in pol minimalnih plač, ki bi jih, če bi bili poplačani iz stečajne mase, država dobila vrnjene.

Bili ste vodja sindikata v podjetju LTH, ki je šlo na pobudo delavcev v stečaj leta 2009. Ste bili delavci poplačani?

Stečajni postopek ni končan, a gotovo ne bomo poplačani. Ob stečaju je bilo za 30 milijonov evrov terjatev, od tega 16 milijonov evrov terjatev bank, okrog pet milijonov evrov pa terjatev delavcev. Podjetje je takrat imelo tržno vrednost 20 milijonov, a se na dražbi ni prodalo niti za deset milijonov, to pomeni, da za delavce nazadnje ne bo ostalo nič. Spremembo stečajne zakonodaje tako, da bi bili delavci prvi, ki bi bili poplačani, predlagamo tudi zato, da bi banke spodbudili k dejavnejšemu lastništvu. Danes preprosto dvignejo roke od podjetja v težavah in se zadovoljijo s hipoteko.

Predstavniki Obrtno-podjetniške zbornice so nasprotovali temu, da bi se vaš predlog o vrstnem redu upnikov vpisal že v socialni sporazum. Kako to? Stečajne mase bi ostale enake, le denar bi prejeli drugi upniki – delavci.

Tega, da katerakoli delodajalska organizacija nasprotuje pravici delavca, da bi bil poplačan iz stečajne mase nekega delodajalca, ki podjetje do stečaja pogosto pripelje ne samo zaradi zgrešenih, ampak celo zaradi zavestno goljufivih potez, ne razumem. S tem škodijo sami sebi, saj bi delavci prejete odpravnine in plače zapravili tudi pri obrtnikih, ki jih zastopajo.