Kritika / Andrej Capuder: Povest o knjigah

+ + + +

Profesor, kulturni minister, ambasador in pisatelj o knjigah, ob katerih je odraščal, bival in se staral.

Vinetu, Z ognjem in mečem, David Copperfield, kasneje pa Don Kihot, Ana Karenina, Božanska komedija, Sveto pismo et simile so lektira, skozi katero je šel marsikdo. A avtor se ne ustavi ob popisovanju in interpretaciji, saj skozi branje pripoveduje avtobiografijo. In tu besedilo zažari, zakaj Capuder premore samoironijo: to tako redko lastnost med slovenskimi korifejami, ki pišejo spomine. Seveda pa tak princip zahteva poprejšnjo odkritost, se pravi pripravljenost razkrivanja. Naj si bo otroštva, družinskih razočaranj, ljubezni med profesorjem in študentom, vagabundstva in celo prepovedane teme, kot so šikaniranja in zakulisja pri promocijah na ljubljanski univerzi, ter seveda peripetije na diplomatskih sprejemih. Vendar pisec ne piše, da bi zabaval, ironija je tu le način, ki mu omogoča svobodo pripovedovanja.

Knjiga minuciozno prepleta dvojni življenjepis – praktične in intelektualne poti bivanja v smislu: zakaj je bral, kaj ga je vleklo, kaj formiralo, kako so ga zaznamovale usodne persone. Toda v tem avtor ni dosledno zvest žanru izkustvenega doživetja knjig, saj se mestoma iz pričevalca prelevi v profesorja, ki naenkrat bralca podučuje, kako razumeti in doumeti posamezno misel in delo. Njegova povest je veliko močnejša takrat, ko ostaja povest o času, v katerem je denimo ljubljanska družina poleti na voz naložila kavče in pohištvo ter se za poldrugi mesec preselila na podeželje.

Izrazito avtorsko delo.