Študent naj bo priden

Ministrica za izobraževanje dr. Stanka Setnikar Cankar namerava ukiniti izredni študij in to je odlična novica. Izredni študij v praksi za družbo nima velikega pomena, pomembnejše je, da iz njega izhaja ideja, da je študij lahko tudi plačljiv in zato bogatim dostopnejši kot revnim.

Ideja o širjenju šolnin je v zadnjih letih med pristojnimi za delovanje visokega šolstva zelo priljubljena kot odgovor na izredno slabo finančno stanje slovenskih fakultet. V to smer je šel predlog zakona o visokem šolstvu, ki ga je pripravil prejšnji minister za izobraževanje dr. Jernej Pikalo in je moral zaradi tega poslušati ostre očitke z vseh strani. Podobne spremembe plačljivega študija zdaj napoveduje rektor ljubljanske univerze dr. Ivan Svetlik in tudi on ni našel razumevanja med študenti, profesorji in javnostjo.

Stanka Setnikar Cankar se je tej ideji odpovedala. Če ji bo uspelo sprejeti nov zakon o visokem šolstvu in če bo ta zakon v skladu s konceptom, ki ga je predstavila v ponedeljek, si študija ne bo več mogoče kupiti.

Kljub temu bodo nekateri študij morali plačati. Vsakdo bo imel pravico brezplačno študirati, vendar le, dokler bo pridno izpolnjeval obveznosti. Počasni študentje naj bi za ’prekomerna’ leta študija plačali, najpočasnejši bodo morali celo vrniti stroške študija. To bi zagotovo pomenilo breme v višini več tisoč evrov.

Moralno razlikovanje

S tem se naslavlja »neresnost« študentov, ki po mnenju ministrice povzroča »družbeno škodo«. »Nedvomno so se v določenem deležu za izobraževanje odločali tudi mladi, ki niso natančno premislili, ali se vpisujejo na študijski program, ki jih zanima, ali imajo sploh namen resno študirati,« je dejala konec januarja v intervju za Mladino.

Ministrica se zaveda, da so se mladi z vpisovanjem na fakultete in dolgotrajnim študiranjem pogosto izmikali neprijaznemu trgu delovne sile, vendar si ne želi, da bi visoko šolstvo še naprej opravljalo to funkcijo. »Treba je upoštevati finančne zmožnosti družbe in ne nazadnje tudi to, da mora spodbujati čim bolj kakovostno izobraževanje,« je pojasnila.

Odgovornost za to bodo morale prevzeti tudi fakultete. »Usmerile se bodo na tiste potencialne študente, katerim lahko nudijo najkakovostnejše izobraževanje. Tem bodo prilagodile svoje metode dela in poučevanja,« se glasi sicer zelo nejasen napotek v konceptu zakona.

Uvedba šolnin za počasne študente le še dodatno kaznuje tiste, ki so že zdaj kaznovani s splošno družbeno neenakostjo.

Podoben, a ne tako oster je bil glede spodbujanja »resnosti« študentov tudi Pikalov predlog konec leta 2013. Takrat je sociolog dr. Primož Krašovec opozoril, v čem je spornost ločevanja študentov na tiste, ki so upravičeni do brezplačnega študija, in tiste, ki zanj plačajo.

Osnovni merili ločevanja sta »odločnost in marljivost«. Odločni študentje so tisti, ki dobro razmislijo, na kateri študijski program se bodo vpisali, in si potem ne premislijo. Marljivi so tisti, ki študij končajo hitro.

»Merilo razlikovanja je torej moralno – preudarnost in pridnost sta dobri, muhavost, zaletavost in lenoba so slabe. Moralno oporečne študente čaka finančna kazen. Ta logika je sporna na obeh ravneh, saj je neupravičeno oboje, morala v vlogi osnovnega merila delitve študentov na ’dobre’ in ’slabe’ in tudi šolnine v vlogi metode kaznovanja,« je zapisal Krašovec.

Dolžina študija večinoma ni povezana z lenobo, ampak s socialnim položajem študentov. Podatki namreč jasno kažejo, da revnejši študentje med študijem opravijo veliko več plačanega dela kot bogatejši kolegi. In študentje, ki več delajo, študiju namenijo manj svojega časa.

Uvedba šolnin za počasne študente »le še dodatno kaznuje tiste, ki so že zdaj kaznovani s splošno družbeno neenakostjo; še več, šolnine neenakost povečujejo«, je poudaril Krašovec.

Če bo res vpeljano finančno kaznovanje neresnih študentov, lahko predvidimo zmanjšanje števila študentov. To je morda celo v interesu avtorjev koncepta zakona. »Ali je za stopnjo razvitosti naše države potreben tolikšen delež mladih, ki gredo študirat,« se je v decembrskem intervju za Delo vprašal Peter Maček, državni sekretar na ministrstvu, ki je ta predlog tudi pripravil. Odgovoril si je, da je načeloma dobro, če imamo veliko izobraženih, a dodal novo retorično vprašanje: »Je smiselno imeti univerzitetne diplomante, da izobražujemo visoko usposobljene kadre, ki ne hodijo v službo in gredo delat v Avstrijo in Italijo?«

Tudi primernost za trg delovne sile je eden od ciljev, ki si jih je postavilo ministrstvo. Če bo ideja iz koncepta uresničena, bo v zakonu fakultetam izrecno naloženo spremljanje zaposljivosti in zaposlenosti njihovih diplomantov, kar bo upoštevano pri spreminjanju študijskih programov. Predvideno je tudi, da bosta v upravnem odboru vsake univerze med osmimi člani dva, ki ju bo predlagala gospodarska zbornica.

V konceptu zakona je predlaganih še mnogo pomembnih sprememb, ki bodo deležne pozornosti, ko bodo zakon preučili vsi, ki se jih tiče. Neuradne izjave kažejo, da se bo proti idejam ministrstva oblikovala široka in odločna koalicija.