»To je zadnja, surova faza kapitalizma«

Janis Stavrakakis je grški politični teoretik. Prav zdaj gostuje na Univerzi kraljice Marije v Londonu, sicer pa je stalno zaposlen na Aristotelovi univerzi v Solunu. V času, ko so zaradi kritičnih družbenih razmer, ki jih je v domovini povzročila kriza, vsa intelektualna prizadevanja Grkov usmerjena v to, da bi pomagali osmisliti nenehne posege tujih držav in institucij v njihovo odločanje o prihodnosti, grška družba doživlja korenite spremembe. Grčija pri tem ni osamljena, podobni poskusi potekajo tudi drugod po Evropi, ne samo na njenem obrobju. Kakšna bo nova Evropa po letih varčevalnih ukrepov in strukturnih reform? In kakšni bodo Evropejci? Bi moral biti odgovor na protiljudski neoliberalni projekt več populizma? Stavrakakisov prispevek v tej zgodbi temelji predvsem na njegovem poudarjanju psihoanalitskih dognanj, pomembnih za razumevanje sodobne družbe.

Kakšna bo nova Evropa po letih uveljavljanja varčevalnih ukrepov in kapitalističnih strukturnih reform?

Nedavno so nas obvestili, da smo izšli iz krize in se vrnili v »normalnost« – tudi na evropskem jugu, v najbolj prizadetem delu evroobmočja. Kaj pa če je ta »normalnost« samo olepšano sklicevanje na utrjevanje novega modela človeške družbe, ki pomeni znatno napredovanje v neoliberalnem prestrukturiranju gospodarskih, političnih in psihodružbenih razmerij ali nenehno nadaljevanje krize z drugimi sredstvi? Kritično družboslovje je budno spremljalo razvoj dogodkov, to pa je pripomoglo h konceptualnemu razumevanju njihovega pomena. Od Michela Foucaulta do Davida Harveyja je teorijam neoliberalizma uspelo osvetliti njegove različne vidike. Pred kratkim je sociologinja Saskia Sassen predstavila koncept izgona kot oris nedavnega res surovega obrata v poznem kapitalizmu, ki ga spremlja patologija naraščajoče neenakosti. Sedanja preobrazba južne Evrope dobro ponazori to brezobzirnost z množičnimi izgoni pripadnikov srednjega razreda iz služb, od socialnih storitev in celo iz domov. Novo Evropo v nastajanju torej zaznamuje normalnost, ki jo označujejo skrajnosti v brezposelnosti, revščini, samomorilnosti, izseljevanju iz domov in aretacijah. Konec krize bo očitno zaznamovalo normaliziranje njenih posledic.