David Šalamun

V soboto, 31. januarja, je malo pred sedmo zvečer ta svet zapustil David Šalamun. V 41. letu, v Gradcu v Avstriji. O njegovem odhodu so poročala samo slovenska občila, ista novica je bila objavljena na spletu, v časopisih in na radiu. David Šalamun se je odločil, da bo umrl, do te odločitve pa so ga prignale bolečine. V 40 letih življenja jih je pretrpel toliko, da bi jih bilo dovolj za celo manjše mesto. O tem je pisal v vseh treh izdanih knjigah. Javno, lahkotno, s samoironijo, veličastno. Za smrt se ni odločil, ker bi bil depresiven ali ker bi bil utrujen od življenja, ne, imel je več življenjske moči in več veselja, kot ju najdemo v marsikaterem mestu.

Spoznal sem ga, ko jih je imel 17. Z materjo in polbratom je stanoval kakih 300 metrov od naju s Sanjo, v Berlinu, v Schönebergu; stanovali so na Bamberger Str. 51, midva na Heilbronner Str. 13. Njegova mama je bila pesnica Maruša Krese, polbrat pa Jakob Weidner. Maruša se je v Berlin preselila iz Tübingena. Davidov oče je bil Tomaž Šalamun, katerega žaro smo v zemljo položili na ljubljanskih Žalah 5. januarja letos. Mesec po očetovem pogrebu so sinovo žaro približno teden dni po smrti pripravili v krematoriju v Gradcu. Na očetovem pogrebu je bil David na vozičku. Levo stopalo je imel ovito v nekakšno črno plastično termo vrečo. Rekel je, da ima putiko, vendar je to povedal po nemško, Fußgicht, in da že več mesecev trpi hude bolečine.

Tiste jeseni, ko sva se spoznala, bilo je leta 1991, je bil že hud ledvični bolnik. Pri 14 letih so mu začele odpovedovati ledvice, pri 15 letih je že bil prvič na dializi. Nikoli se ni pritoževal zaradi tega trpljenja, pritoževal se je le, in to nepozabno duhovito, ker je moral hoditi v šolo. Malo je tako izjemnih stoikov, večina v »predsokratskih položajih«, takrat ko je vse fizika in nič metafizika, upošteva rimsko priporočilo, da se trpljenje blaži s tarnanjem. Redno sva se videvala v njihovi hiši ali na najinem podstrešju. Čudil se je, ker sem še vedno igral nogomet. Enkrat si je pozorno ogledal moje kopačke in blago ironično (tisti, ki so ga poznali, dobro vedo, kako) rekel: »O, tudi ti si Adidasov, to se pa ne bo dobro končalo!« Bil je neskončno nežen z mojima otrokoma, dvojčkoma, ki sta se rodila takrat v Berlinu.

Davidovo zdravje se je nenehno slabšalo, zato se je Maruša odločila, da mu bo darovala ledvico. O tem sem se dolgo pogovarjal z njo, imam pa tudi pričo, da sem jo rotil, naj potrpi in počaka na sporočilo iz banke organov. Ker sem vedel za tri presaditve mamine ledvice otroku in vse tri so bile neuspešne. Toda Maruša je bila prepričana, da bo njeno darilo sprejeto. Na začetku maja 1992 so ju z Davidom hospitalizirali v kliniki Steglitz. Njo smo obiskovali, David je bil v popolni osami. Mamino ledvico je njegovo telo, kot se reče, zavrnilo, posledica tega pa sta bila kirurška reza, ki sta segala od grla do popka, in končalo se je s stanjem, ki se mu reče življenjska nevarnost. Tehtal je samo še 39 kilogramov, kar dva meseca je moral ostati v bolnišnici. Trinajst let pozneje je bil življenjsko odvisen od cevk dializne naprave. Na podlagi te izkušnje je napisal čudovito pričevanje o »potovanju na lastno odgovornost«, knjigo Dobrodošli v Dializiji. Ta je danes bibliografska enota, ki se uporablja pri nefrološkem zdravljenju. Preden je – v izvirniku v nemščini – izšla na papirju, je bila na podlagi rokopisa posneta radijska igra za radio Freies Berlin, predvajale pa so jo tudi druge radijske postaje. V njej se David pojavlja v vlogi, v literarni teoriji imenovani »bolnik pisec«, in svoja potovanja opisuje s stališča nekoga, ki je prav gotovo najbolj poklican za to. V knjigi je opisanih osem dializnih postaj: Ljubljana, Celovec, Izola, Nikozija na Cipru, Madrid, Sarajevo, New York in Berlin. Zapisi so izjemno in imenitno ostri, njegovi pogovori z medicinskim osebjem in opisi lepotic, ki mu včasih prebodejo žilo, neverjetno natančni. Posebej očarljiv je opis newyorškega medicinskega tehnika, črnca, ki je gej in pacientu takoj zaupa svojo telefonsko številko. V uvodnem delu knjige opisuje izlet v Saharo. Sahara je prispodoba za strah, da mu bo dializna naprava pri odstranjevanju presežka vode in strupov izsušila telo.

Z Davidovim odhodom smo izgubili predvsem njegovo dobroto in blagost. Na kaj takšnega v življenju ne naletiš pogosto.

Izkušnje dializnega bivanja v New Yorku so bile podlaga za Davidovo drugo knjigo New York v štirih letnih časih (izvirnik N. Y. – Erlitten in vier Jahreszeiten). Knjigo, ki ima vsega sto strani, prebereš na dušek, gre za nenavaden preplet duhovnosti, življenja in melanholije. Na začetku in na koncu sta pismi Leninovemu kipu, ki so ga ruski študenti pripeljali iz Moskve in postavili na streho hiše nasproti Davidovega stanovanja. Med zgodbami izstopa tista o vevericah v Battery Parku, ki drzno zasledujejo mimoidoče in čakajo, da jih bodo ti nahranili. Kako majhen je svet tudi v najbolj norem mestu v Ameriki, priča poročilo o srečanju s pripadniki maloštevilne albanske skupnosti v južnem Bronxu, ki imajo v lasti potovalno agencijo: iz zvočnikov v njej buči balkanska glasba, govorijo tudi srbohrvaško in dobro poznajo Ljubljano.

Drugega poskusa presaditve ledvice leta 1999 v bolnišnici na Rhode Islandu niso opravili, čeprav je celo ljubljansko Delo objavilo, da je David tam končno prvi na čakalnem seznamu. Ledvico je dobil šele leta 2005 v berlinski kliniki Charité in s to so se njegove žile zrasle. David je zaživel novo življenje brez dialize in postal velik hodec. Preselil se je v Maribor in se poročil s Katjo Lenič, leta 2009 mu je rodila sina Izaka. Iz tega novega življenja je nastala knjiga pisem, ki sta si jih pisala z Matjažem Pikalom Dvojna podaja. Ta izjemna pisma so potopisi dveh piscev: Pikalo potuje po svetu v glavnem kot nogometni navijač, Šalamun pa potuje zaradi potovanj. Prvi odide v Južno Afriko, da bi si ogledal nastope Slovenije na svetovnem nogometnem prvenstvu, drugi piše s potovanj v Istanbul, Pariz, Berlin in Bruselj. Knjiga se prebere na dušek, ker je iskrena in strastna, ker si pisca ne izmišljata stvarnosti, da bi z njo – kot danes počne marsikdo – hranila svojo nečimrnost. Tudi posvetilo je lepo: Petri in Katji, najinima ženama, h katerima se vračava s ščitom ali na njem.

Hodil je po svetu, ne da bi komu kratil prostor ali bil napoti.

Dolgoletna dializa je pustila sledove na Davidovem telesu. Pred dvema letoma so mu v Ljubljani na levem stopalu diagnosticirali urični artritis, antično podagro. O bolečinah, ki jih povzroča po telesu, in o tem, kako se telesu roga, sta pisala že Hipokrat in Galen. Lukijan je napisal parodijo Podagra, v kateri je združil bolezen in tragedijo (liki v njej so konkretni in abstraktni: Bolnik s podagro, Podagra, Zdravnik, Trpljenje, Zbor). To je ena od bolezni, ki s človeškim telesom ravnajo, kot bi bilo hotel, pridejo in si v njem »najamejo« sobo ter ostanejo usque ad finem. Bolečine in kratkotrajno olajšanje pa spet bolečine, mojstrska taktika za krhanje človekovega zdravja, taktika mojstra po imenu Fußgicht. Dieta, analgetiki, hoja, počitek, vse to morda komu celo pomaga, vendar putika ni bolezen, ki mine, ampak je trajna. In neizprosno napreduje. Davida Šalamuna je pripeljala do morfija. Ko je zadnjič odšel k zdravniku v Gradec, so mu povedali, da je bolezen tako napredovala, da bo nujna amputacija dela stopala. David ni bil brez izkušenj s prestajanjem bolečin in operacij. Toda obet vnovičnega zaporedja mučenj, za katera je vedel, da ga čakajo, je bil razlog za konec njegovega trpljenja in potrpljenja.

Z Davidovim odhodom smo izgubili predvsem njegovo dobroto in blagost. Na kaj takšnega v življenju ne naletiš pogosto. Bil je poosebljena dobrota, kot rečemo. V njem ni bilo nobene nečimrnosti, pohlepa ali zavisti. Hodil je po svetu, ne da bi komu kratil prostor ali bil napoti.

Počivaj, dragi moj David.