Kaj išče mama v zakonodaji?

Ob predlogu novele zakona o zakonski zvezi so se spet prebudili nasprotniki; spet mahajo s „tradicionalno definicijo družine“, v kateri sta nosilni figuri „oče in mama“. To je ideološka manipulacija. V zakonodaji in sploh v uradni rabi je ime za moškega starša oče, za ženskega starša pa mati. Dalje, govorimo o očetovstvu in očetovski skrbi ter o materinstvu in materinski skrbi. Na tej ravni ni „mame“ in morda „maminstva“. Pač pa je mama in mamica ljubkovalna beseda, tako kot ata, papa, očka. Kdor ustvarja asimetričen par, daje poudarek na čustveno nabito „mamo“ in s tem manipulura s čustvi publike.

A to ni edina manipulacija. Druga manipulacija je, da se dogaja „redefinicija“ neke baje „tradicionalne definicije družine“. Pojem „družine“ se je uveljavil v 18. stoletju, prej se je govorilo opisno o ženi in otrocih ali pa o hiši. Sociologija družine je kot ključno opredelitev za družino že davno postavila skupno gospodinjstvo. Že desetletja se govori o „jedrni“ ali „mali družini“, o „veliki večgeneracijski družini“, o „skupinski družini“ (običajno sestoječi iz bratov in/ali sester, njihovih zakoncev in otrok) ter še marsikateri konkretni obliki. Sociologija družine je morala zajeti tudi družine, v katerih strici in/ali tete, dedki in/ali babice skrbijo za otroke iz biološke družine, pa tudi podobne oblike socialnih družin. Ta „redefinicija“ se je zgodila že pred desetletji, spremembe pa še prej, in tisto, kar danes imenujejo „patchwork family“, je obstajalo že v času mojih starih staršev, pa sem sam že 26 let dedek.

Kakšno definicijo družine vsebuje rimskokatoliško cerkveno pravo, ne vem. Lahko pa sklepam, da tisti, ki protestirajo baje v imenu morale in vere, čvrsto verujejo, da je „človek zaradi sobote“, in poudarjajo po svoje razumljene cerkvene zapovedi, da bi jih dobrotljivi Bog morda ne spregledal. Vprašanje vesti pa naj rajši prepustijo odnosu med posameznikom in Bogom; naj se ne vsiljujejo kot posredniki.