Kritika / Žiga Murko: Purple Room
2015, samožalozba
+ + + +
Komaj kakšen mesec po prvi, Zeleni sobi, se pozavnist in nametalec bitov Žiga Murko bliskovito vrača z drugo od petih plošč iz »sobaste« serije. Tokrat je vijoličasta – stilsko in tehnično sicer le apgrejd prejšnje. Je pa veliko bolj prostorna, saj je vanjo stlačenih okoli štirideset kratkih kosov. Nametanih skic in zlepljenih gruvov. Soulerskih zank (električnih) klavirjev in tu in tam Murkovega pihanja v pozavno. Album, ki nas vrača v zlata leta zakajenih hiphoperskih instrumentalov, kot smo jih bili vajeni od založb Ninja tune in Mo’ Wax. In ki nas vrača k zapacanemu zvoku kaset in VHS-ov. Občasno čudaško, vedno sedativno in bolj šumeče od alkaselcerja.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.