Nadzor nad Sazasom?

Sazas (Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice) in druge organizacije za zaščito glasbe (oziroma avtorjev glasbe in izvajalcev) nasprotujejo noveli zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Nasprotujejo predvsem zato, ker želi država vzpostaviti nadzor nad njihovim delom.

Sliši se, kot da gre za poseg države v zasebno pravo, katerega temelj je, da zasebniki razmerja med seboj urejajo sami. A področje varstva avtorskih pravic je specifično. Pravico oziroma koncesijo za urejanje razmerij med avtorji in izvajalci glasbe ter uporabniki te (to so vsi, ki glasbo javno predvajajo) podeljuje država. Na nekem področju podeli zgolj eno koncesijo zgolj eni kolektivni organizaciji in ta je potem monopolist. Kljub temu pa država nima pravih pooblastil za vpogled v njeno delo, kaj šele za sankcioniranje nepravilnosti. Če organizacija ne deluje, kot bi morala, ji lahko zgolj vzame koncesijo. Očitki tem organizacijam, predvsem pa Sazasu, se nanašajo na samovoljno postavljanje pravil za zbiranje nadomestil za uporabo glasbe in tudi samovoljno razdeljevanje zbranega denarja med člane.

Ker gre za monopoliste, niti avtorji niti uporabniki glasbe nimajo možnosti, da bi se za sodelovanje dogovorili z organizacijo, ki bi jim najbolj ustrezala. Načrt države je očiten – monopolne organizacije spodbuditi, da bodo ustrezale širšemu krogu vpletenih, ne le ozkemu krogu najbolj priljubljenih avtorjev.

Ne glede na to, da naj bi šlo za področje, kjer velja pravica do dogovora, morajo vsi drugi sprejeti vnaprej postavljena pravila igre. Dodatna težava je, da so podatki o poslovanju in urejanju razmerij med avtorji in uporabniki glasbe v skladu z načeli zasebnega prava tajni. Zaradi tega nima nihče pravice do nadzora nad postavljanjem pravil o plačevanju nadomestil za uporabo glasbe, nad višino nadomestil in niti nad pravili o razdeljevanju zbranih sredstev. Novela zakona predvideva razširitev notranjega in zunanjega nadzora. Ne zgolj na papirju, ampak tudi dejansko naj bi vpogled v delovanje recimo Sazasa po novem imeli avtorji, torej člani Sazasa, in država, urad za intelektualno lastnino.

Oster odziv Sazasa in drugih kaže na zaskrbljenost. Verjetno z razlogom. Navsezadnje ni nihče drug kot oni sami pripravil države do tega, da vzpostavi nadzor. In sicer s preveč dobesednim razumevanjem »zasebnosti« in »svobode« poslovanja tudi navznoter, ne zgolj navzven.

Drugače se eden od ciljev zakona ne bi glasil takole: »Ureditev delovanja kolektivnih organizacij tako, da bodo delovale pregledno in učinkovito, torej da bodo pregledno in učinkovito zaračunavale in zbirale avtorske honorarje in nadomestila ter pregledno in po vnaprej določenih, vsem razumljivih pravilih delile zbrane avtorske honorarje in nadomestila med tiste imetnike pravic, katerih dela so bila dejansko uporabljena.«